O mediaciji

Pojem mediacije

Zakonska definicija: »mediacija« pomeni postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem, ne glede na to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben izraz (1. odstavek 2. člena Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah Ur.l. RS št. 56/2008)

Mediacija je neformalen, neobvezujoč, zaupen in strukturiran postopek, v katerem nevtralna tretja oseba (mediator), strankam z dogovarjanji, pogajanji ter posebnimi mediacijskimi tehnikami pomaga pri iskanju sporazumne rešitve (pravnega) spora.

Od sodnega in arbitražnega postopka se mediacija razlikuje zlasti v tem, da ne gre za sojenje. Mediator ne more izdelati zavezujoče odločbe, ampak s svojim delovanjem strankam pomaga doseči sporazum, ki spor razrešuje in na novo ureja medsebojne pravice in obveznosti, zlasti z vidika bodočega sodelovanja.

Faze mediacije

Začetna faza: v tej fazi stranke in mediator podpišejo pogodbo – sporazum o mediaciji. Mediator strankam, v uvodnem nagovoru, pojasni kaj je mediacija, izpostavijo se načela mediacijskega postopka, preverijo se pooblastila, razloži se bistvo vloge mediatorja, pojasnijo se pravila postopka ter možnost ločenih srečanj. Pred pričetkom naslednje faze mediator vpraša stranke, ali so še pripravljeni sodelovati (obnovitev soglasij). Uvodni sestanek je za mediatorja priložnost, da preveri, ali so informacije katere si je pridobil v pripravi za mediacijo, pravilne in kaj predstavlja okvir obravnavanja. Po uvodnih izjavah strank mora mediator razumeti, kaj je predmet spora in koliko široko je treba odpreti probleme. Po prvem srečanju mora že vedeti, ali imata stranki še kakšne druge spore, ali jih želita reševati skupaj in kaj so njune želje. O ozadju sporov pa bo mediator izvedel v nadaljevanju, ko stranki podata svoje stališče in zlasti, ko se s strankama pogovarja na ločenih sestankih.

Raziskovalna faza: v tej fazi se predstavijo stališča strank in njihove zgodbe. Ponavadi gre za velike razlike v pogledih, na predmet spora. Primarna naloga mediatorja je vzpostaviti komunikacijo med strankami. V začetku so pri sprtih strankah prisotna močna čustva in prizadetosti strank, ter temu tudi obnašanje. Mediator mora, s pomočjo mediacijskih tehnik, ločiti ljudi od problema, saj brez tega ni možna komunikacija. Sledi prvi del raziskovalne faze – ugotavljanje dejstev in nato drugi del raziskovalne faze – raziskovanje interesov, želja, potreb, skrbi in strahov strank.

Zaključek raziskovalne faze tako predstavlja seznama interesov ene in druge stranke, na osnovi obeh seznamov pa se lahko oblikuje popis skupnih interesov ali pa sicer različnih, a kompatibilnih interesov obeh strank.

Po končani raziskovalni fazi je postopek mediacije na prelomni točki. Pred nadaljevanjem postopka je potrebno odgovoriti na tri vprašanja:

• Ali so znana vsa dejstva?
• Ali so znani vsi interesi?
• Ali sta se stranki pripravljeni sprejeti za pogajalca?

Če so odgovori na postavljena vprašanja pritrdilni, sledi faza pogajanj.

Faza pogajanj: v prvem delu je potrebno poiskati možne rešitve zadeve ali spora. Predlogi možnosti se obravnavajo kot skupne možnosti, ne glede na to katera stranka določeno možnost predlaga. Oblikuje se seznam možnih rešitev. Na podlagi tega seznama se v naslednjem delu pogajanj, opravi izbira možnih rešitev. Gre za iskanje odgovorov na vprašanja o željah obeh strank ter o tem, kaj lahko ena stranka ponudi drugi, da bi se izpolnil njen interes.

Zaključna faza mediacijskega postopka je faza v kateri se pripravi osnutek dogovora ali sporazuma in končni tekst, ki ga stranki pospišeta, v kolikor je do sporazuma med strankami prišlo.

Prednosti mediacije

• Hitra rešitev spora

Prednost mediacije je predvsem v tem, da gre v primerjavi s sodnim postopkom za hitrejši postopek. Rešitev spora je možna že na prvem mediacijskem srečanju.