Alternativno reševanje sporov v pravu EU in Sveta Evrope

Podrobnosti
Neža Pogorelčnik Vogrinc doktorica pravnih znanosti, docentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, e-naslov: neza.pogorelcnik@pf.uni-lj.si

Prispevek je bil prvotno objavljen v Podjetje in delo, reviji za gospodarsko, delovno in socialno pravo 6-7/2022/XLVIII, ki jo izdaja LEXPERA d.o.o., v okviru konference 48. dnevi slovenskih pravnikov, ki se je odvijala 10. In 11. oktobra 2022 v Portorožu. Prispevek je del sekcije: Mediacija kot del prava in veščine mediatorja kot obvezno znanje modernega pravnika (str. 1148–1229).

Alternativno reševanje sporov v pravu EU in Sveta Evrope

  1. Uvod
  2. ARS v pravu Sveta Evrope
  3. ARS v pravu EU
    • Prvo podpoglavje
    • Direktiva 2008/52
  4. Ukrepi za povečanje števila mediacij
  5. Namesto sklepa o obvezni mediaciji

Povzetek

Razvoj postopkov alternativnega reševanja sporov (ARS) v Evropi počasi sledi ZDA. Medtem ko so se v nekaterih državah članicah Evropske unije tovrstni načini reševanja sporov dodobra uveljavili, v drugih niso nikoli zaživeli. Pomembno vlogo pri njihovi promociji imata zato EU ter Svet Evrope, ki državam članicam uvedbo tovrstnih postopkov priporočata oziroma jih k temu zavezujeta. Kljub vsem prizadevanjem pa niti mediacija, ki je najpogosteje uporabljen postopek, v praksi ne dosega želenega obsega. Mediacija naj bi se v EU v povprečju izvedla le v približno 1 odstotku sporov, kar kaže, da ta način reševanja sporov ponuja še precej možnosti za uporabo. Rešitev spora v mediaciji pomeni nižje stroške za stranke, krajši postopek, manjši pripad zadev na sodišče ter večje zadovoljstvo strank s sklenjenim sporazumom. Ker dosedanje spodbude k uporabi ARS ne prinašajo želenega učinka, se kot možen naslednji korak ponuja obvezna mediacija. Toda ali je uvedba obvezne mediacije glede na obstoječo pravno ureditev EU sploh mogoča in ali bi bil takšen korak res zdravilo za (vse) težave pravosodnih sistemov posameznih držav?

Ključne besede: alternativno reševanje sporov, ARS, Direktiva 2008/52, Evropska unija, mediacija, obvezna mediacija, Svet Evrope

 

Abstract

The development of Alternative Dispute Resolution (ADR) in Europe slowly follows the development in the US. While ADR is well established in some European Union (EU) Member States, it has never taken off in others. The EU and the Council of Europe therefore play an important role in promoting ADR by recommending or obliging Member States to introduce such alternative procedures. Despite all the efforts, even mediation, the most commonly used ADR procedure, does not reach the desired level of use in practice. On average, mediation is only used in about 1% of disputes in the EU, which shows the potential that this method still has. Solving a dispute in mediation means lower costs for the parties, a shorter process, fewer cases going to court, and greater satisfaction of the parties with the agreement reached. Since the current incentives to use ADR have not had the desired effect, mandatory mediation is proposed as a possible next step. However, is the introduction of mandatory mediation even possible under the existing EU legal framework and would such a step really be a cure for (all) the problems of national judicial systems?

Keywords: alternative dispute resolution, ADR, Council of Europe, Directive 2008/52, European Union, mandatory mediation, mediation

1. Uvod

Razvoj postopkov alternativnega reševanja sporov (ARS) v Evropi (počasi) sledi ZDA. Medtem ko so se v nekaterih državah članicah Evropske unije tovrstni načini reševanja sporov dodobra uveljavili, v drugih niso nikoli zaživeli. Pomembno vlogo pri njihovi promociji imata zato EU ter Svet Evrope, ki državam članicam priporočata njihovo uvedbo oziroma jih k temu na bolj ali manj posreden način zavezujeta. Kljub vsem prizadevanjem pa niti mediacija, ki je najpogosteje uporabljen postopek ARS, v praksi ne dosega želenega obsega. Glede na statistiko se izvede v le minimalnem številu zadev, kar kaže, da ponuja še veliko možnosti za pogostejšo uporabo. Nižji stroški, krajši postopki, manjši pripad zadev na sodišče ter večje zadovoljstvo strank s sklenjenim sporazumom so le najpogostejši dejavniki, ki se omenjajo kot pozitivne koristi tovrstnega načina reševanja sporov.

Ker dosedanje spodbude ne prinašajo želenega učinka, se kot možen naslednji korak ponuja obvezna mediacija. Toda ali je uvedba obvezne mediacije glede na obstoječo pravno ureditev EU sploh mogoča in ali bi bil takšen korak res zdravilo za (vse) težave nacionalnih pravosodnih sistemov?

2. ARS v pravu Sveta Evrope

Temelj mediacije na področju civilnega in družinskega prava v pravu Sveta Evrope sta dve priporočili: Priporočilo št. R (98) 1 Odbora ministrov državam članicam o družinski mediaciji, sprejeto 21. januarja 1998, ter Priporočilo Rec (2002)10 Odbora ministrov državam članicam o mediaciji v civilnih zadevah.[1] Državam članicam priporočata spodbujanje uporabe mediacije in zagotavljanje ustreznih standardov. Na srečanju leta 2005 je bila sprejeta odločitev o nadaljnjem aktivnem prizadevanju za razvoj ARS, na podlagi česar je bila ustanovljena Delovna skupina za mediacijo (CEPEJ Working Group on mediation, CEPEJ-GT-MED), ki je v svojem prvem mandatu – v letih 2006 in 2007 – raziskala vpliv omenjenih priporočil Sveta Evrope na posamezne države članice. Pri tem so bile na področju mediacije ugotovljene bistvene razlike med nacionalnimi ureditvami. Ugotovljeno je bilo, da imajo aktivnosti Sveta Evrope večji vpliv na ureditve držav, ki niso države članice EU. Nacionalne ureditve slednjih so namreč (tudi) pod vplivom zavezujoče zakonodaje EU, ki ima zaradi svoje zavezujoče narave (še) močnejši učinek.[2]

Kot odziv na ugotovitve je Komisija Sveta Evrope za učinkovitost pravosodja (European Commission for the Efficiency of Justice – CEPEJ) decembra 2007 izdala smernice – Guidelines for a better implementation of the existing recommendation concerning family mediation and mediation in civil matters (CEPEJ(2007)14),[3] namen katerih je bil pomoč državam pri implementaciji omenjenih priporočil. V svojem drugem mandatu (v letih 2017–2019) je Delovna skupina za mediacijo CEPEJ-GT-MED ugotovila potrebo po: (1) novem pravnem okviru za razvoj učinkovitega uveljavljanja mediacije, (2) učinkovitejših orodjih in ukrepih na področju mediacije, (3) uradni statistiki glede uporabe mediacije ter (4) promociji mediacije (s strani CEPEJ ali komisije same) kot sredstva za povečanje učinkovitosti pravnega varstva. Za vsako od teh je pripravila možne rešitve,[4] ki so bile v delu že implementirane. Tako je bil na primer sprejet dokument Mediation Development Toolkit,[5] ki državam članicam in sodelujočim v mediacijah daje vrsto pripomočkov in nasvetov glede njene izvedbe. Osrednji dokument pa je European Handbook for Mediation Lawmaking (Handbook),[6] ki po posameznih elementih mediacije predstavlja ureditev v posameznih državah članicah ter je tako za države koristen pripomoček pri razvoju pravnega okvira za izvajanje mediacij. V njem CEPEJ državam svetuje razmislek o uvedbi obvezne mediacije. Glede tega primeroma in primarno svetuje uvedbo obveznih informativnih srečanj in obvezne mediacije le za določene vrste sporov (družinski, delovni, medsosedski spori).[7] Ob tem poudarja, da obvezna udeležba v mediaciji ali na informativnem srečanju ne nasprotuje prostovoljnosti kot bistveni lastnosti mediacije, saj se pri tem od strank ne zahteva (tudi) obvezna sklenitev sporazuma.[8] Nadalje se državam svetuje sankcioniranje strank, ki bi glede mediacije ravnale v slabi veri, pri čemer CEPEJ predlaga pripravo eksemplifikatornega seznama ravnanj strank, za katera se šteje, da so storjena v slabi veri. Med drugim med njimi našteva neudeležbo na obvezni mediaciji ali informativnem srečanju.[9]

Vse opisano kaže na močno naklonjenost CEPEJ mediaciji in velik interes za njeno večjo uporabo. Vsakdo ima pravico dostopa do pravnega varstva, ampak ni nujno, da ga zagotavlja samo sodišče. Tudi ukrepi za spodbujanje uporabe mediacije namreč olajšujejo dostop do pravnega varstva.[10]

3. ARS v pravu EU

Na ravni EU je ARS sprva mogoče najti v dveh nezavezujočih pravnih virih, katerih cilj je s priporočanjem načel zagotoviti kakovost postopkov ARS za reševanje potrošniških sporov. Očitno je EU slednje identificirala kot najbolj potrebne tovrstne ureditve ter primerne za ARS in tako urejanje začela tu. Gre za Priporočilo Komisije 98/257/ES z dne 30. marca 1998 o načelih, ki se uporabljajo za telesa, odgovorna za zunajsodno reševanje potrošniških sporov[11] in Priporočilo Komisije 2001/310/ES z dne 4. aprila 2001 o načelih za zunajsodna telesa, ki so vključena v sporazumno rešitev potrošniških sporov.[12] Akta se vsebinsko dopolnjujeta, saj prvi zajema situacije, ko nevtralna tretja oseba sprejme ali predlaga rešitev potrošniškega spora, drugi pa situacije, ko sodelujoča nevtralna tretja oseba strankama le pomaga pri sklepanju sporazuma. V prvem so priporočena načela neodvisnosti, preglednosti, kontradiktornosti, učinkovitosti, zakonitosti, prostovoljnosti ter zastopanja, v drugem pa načela neodvisnosti, preglednosti, učinkovitosti in poštenja. Na podlagi priporočil države niso zavezane vpeljati postopkov ARS v svojo nacionalno ureditev oziroma ob njihovi morebitni uvedbi niso zavezane spoštovati priporočenih načel. Vendar pa gre za standardna načela ARS, ki jih je mogoče najti tudi v pozneje sprejeti Direktivi 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov.[13]

3.1. Prvo podpoglavje

EU je ARS pozneje vpeljala v sektorsko zakonodajo. Tega ni storila naenkrat in enotno, temveč je ob vsakokratnem sprejemanju sekundarnega akta na posameznem področju določila, da morajo države članice predvideti možnost reševanja sporov na alternativen način. Tako sektorske direktive od držav članic na primer zahtevajo, da zagotovijo:[14]

  • »obstoj neodvisnega mehanizma, kot je varuh pravic odjemalcev energije ali organ za potrošnike, za učinkovito obravnavanje pritožb in za izvensodno reševanje sporov«;[15]
  • »vzpostavitev ustreznih in učinkovitih postopkov za izvensodno reševanje potrošniških sporov«;[16]
  • »da se vzpostavijo postopki, ki uporabnikom plačilnih storitev in drugim … omogočajo vlaganje pritožb pri pristojnih organih v zvezi z domnevnimi kršitvami te direktive s strani ponudnika plačilnih storitev«;[17]
  • »da je … vsaj en neodvisen organ z dokazanim strokovnim znanjem uvrščen na seznam organov za alternativno reševanje sporov v skladu s členom 20(2) Direktive 2013/11/EU, za namene reševanja sporov med ponudniki in potrošniki, ki nastanejo po tej direktivi in zadevajo izvajanje pogodb«;18
  • »da v primeru nesoglasja med ponudnikom storitve informacijske družbe in prejemnikom storitve njuna zakonodaja ne ovira uporabe mehanizmov za izvensodno poravnavo sporov, predvidenih v nacionalnem pravu«;19
  • »vzpostavitev ustreznih, učinkovitih, nepristranskih in neodvisnih izvensodnih pritožbenih in odškodninskih postopkov za razrešitev sporov med uporabniki in distributerji zavarovalnih produktov v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive«.20 Medtem ko je ARS kot način reševanja sporov sekundarna zakonodaja EU sprva predvidevala predvsem na področju različnih vrst poslovanja, pri čemer je bil glavni namen varstvo neke vrste potrošnikov (tj. naročnikov, uporabnikov oziroma prejemnikov storitev), je v zadnjih letih spodbujanje tovrstnega načina reševanja sporov mogoče najti tudi v vse več aktih, ki urejajo različna vprašanja na družinskem področju. Tako Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo21 zahteva, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se olajšala »sklenitev dogovorov med nosilci starševske odgovornosti s posredovanjem ali drugimi sredstvi«. Ureditev bo v avgustu 2022 nadomestila Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok,22 ki obveznost držav glede ARS določa še podrobneje. Tako državam nalaga obveznost sprejetja ustreznih ukrepov, da bi se olajšala sklenitev dogovorov med nosilci starševske odgovornosti, pri čemer poudarja, da ima v mislih sklenitev dogovorov »z mediacijo ali drugimi načini alternativnega reševanja sporov«.

 

in postopki poravnave sporov med uporabniki plačilnih storitev in njihovimi ponudniki plačilnih storitev za spore v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive, in da se pri tem, kjer je ustrezno, uporabijo obstoječi organi«.

18 Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, UL L 321/36, z dne 17. 12. 2018. Direktiva je nadomestila Direktivo evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL L 108, z dne 19. 12. 2009), ki je nadomestila Direktivo 98/10/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 1998 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij pri govorni telefoniji in o univerzalnih storitvah za telekomunikacije v konkurenčnem okolju (UL L 101/24, z dne 1. 4. 1998), pri čemer sta obe predhodnici države članice pozvali k zagotovitvi alternativnega reševanja sporov, ki izhajajo iz uporabe konkretnih aktov. 19 Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu, UL L 178/1, z dne 17. 7. 2001.

  • Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov, UL L 26/19, z dne 2. 2. 2016. Izvensodno reševanje potrošniških sporov je predvidevala tudi njena predhodnica, Direktiva 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju, UL L 9/3, z dne 15. 1. 2003, ki je državam članicam nalagala obveznost, da »spodbujajo vzpostavitev ustreznih in učinkovitih postopkov za pritožbe in odškodnine za izvensodno reševanje sporov med zavarovalnimi posredniki in strankami po potrebi z že obstoječimi organi«.
  • UL L 338/1, z dne 23. 12. 2003.
  • UL L 178/1, z dne 2. 7. 2019.

Podobno Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah[18] državam članicam nalaga sprejetje ustreznih ukrepov za spodbujanje sklenitve »mirnega dogovora, da bi se preživnina plačevala prostovoljno, po potrebi s pomočjo mediacije, konciliacije (lahko tudi: posredovanja) ali podobnega postopka«.

Četudi se uredbe uporabljajo neposredno, navedene določbe glede na njihovo dikcijo narekujejo določeno nacionalno ureditev. Enako pa je tudi z (zgoraj navedenimi) direktivami. Navedeni sekundarni pravni viri EU posameznih oblik ARS ne urejajo samostojno, temveč zgolj (bolj ali manj obvezno) priporočajo njihovo uporabo, izvedbo pa prepuščajo posameznim državam članicam. Slovenski zakonodajalec se je v preteklosti (bolj ali manj ustrezno) odzival na tovrstne pobude in zahteve evropske zakonodaje. Tako je direktive (včasih tudi neustrezno) prenašal v sektorsko zakonodajo,[19] leta 2015 sprejel dolgo pričakovani Zakon o izvensodnem reševanju potrošniških sporov (ZIsRPS),[20] ki je v pravni red Republike Slovenije prenesel Direktivo 2013/11/EU, ter določil nacionalno kontaktno točko za izvajanje Uredbe (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov.[21] Še pred tem je mediacijo v civilnih in gospodarskih zadevah (ne glede na to, ali se izvaja kot sodišču pridružena mediacija ali zunaj tega) ter alternativne postopke reševanja sporov, ki se izvajajo na sodiščih (v praksi zgolj mediacija, četudi je bil zakon glede tega bolj ambiciozen), uredil z dvema splošnima zakonoma, tj. z Zakonom o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS)[22] in Zakonom o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ).[23] Slednji v slovenski pravni red prevzema Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski konciliaciji[24] Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL) in Direktivo 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah[25] (Direktiva 2008/52), s katero je evropski zakonodajalec položil temelje mediacije v EU.

3.2. Direktiva 2008/52

Direktiva 2008/52 je prvi (in edini) zakonodajni akt EU, ki v (čezmejnih) civilnih in gospodarskih sporih na splošno spodbuja uporabo mediacije.[26] Direktiva ne določa samega postopka ARS, temveč le najpomembnejša pravila in načela tovrstnega reševanja sporov (zaupnost, učinek na prekluzivne in zastaralne roke, izvršljivost v mediaciji doseženih sporazumov itd.). Njeno sprejetje je na uporabo mediacije pozitivno učinkovalo predvsem v tistih državah članicah, ki pred tem nacionalne zakonodaje na tem področju še niso imele. S prenosom direktive so tako poskrbele za nacionalno pravno ureditev ter praviloma uredile mediacijo tudi za domače spore, kar je spodbudilo njeno uporabo.[27] Obstoj nacionalne pravne ureditve prispeva k večjemu poznavanju postopkov ARS, s tem povečuje zaupanje strank in vodi k njihovi pogostejši uporabi. Pri tem je treba paziti, da se s pravnim urejanjem ne zmanjšuje fleksibilnost ARS, kar je bistvena prednost v primerjavi s sodnim postopkom. Prenormiranost tako (lahko) škoduje uporabi ARS, predvsem v državah z bogato tradicijo na tem področju.[28] Vendar pa glede Direktive 2008/52 tega strahu ni. Določa namreč le minimalne standarde, vpeljava katerih pa, kot kažejo izkušnje, ni prinesla večjega razvoja ARS. V državah, v katerih je bilo ARS v uporabi že prej, implementacija direktive ni imela posebnega učinka. V preostalih pa je uvedba minimalnih standardov v nacionalno zakonodajo sicer postavila temelje mediacije, ni pa to bistveno povečalo njene uporabe. Stopnje implementacije direktive in ureditve držav članic na tem področju so različne.[29] Čeprav je enotne statistične podatke o uporabi mediacije težko pridobiti,[30] zbrani podatki kažejo, da se mediacija v EU v povprečju uporabi v manj kot 1 odstotku sporov.[31] Direktiva 2008/52, od katere se je pričakovalo, da bo prelomnica na področju mediacije,[32] tako ni dosegla svojih ciljev (v 1. členu si kot cilj postavlja tudi zagotavljanje uravnoteženega odnosa med mediacijo in sodnimi postopki) in ni presegla t. i. paradoksa mediacije v EU.[33] Med državami članicami EU se je v zadnjem desetletju število mediacij (na račun uzakonitve obvezne mediacije) izjemno povečalo le v Italiji (v letu 2013 naj bi jih bilo več kot 200.000, zatem pa vsaj po 150.000 na leto), v skoraj polovici držav članic pa je letno izvedenih manj kot 500 mediacij.[34]

4. Ukrepi za povečanje števila mediacij

Kot glavni razlogi za (pre)majhno uporabo mediacije se navajajo neobstoj jasnega pravnega okvira, jasne ideje o tem, kaj mediacija v različnih pravnih sistemih sploh je, splošno nepoznavanje dostopnosti sredstev ARS in njihovih koristi za stranke, negativen odnos strokovnjakov do ARS ter pomanjkanje medijske pozornosti tistih, ki si prizadevajo za uporabo mediacije.[35] Direktiva 2008/52 s spodbujanjem mediacije tvori nezanemarljiv del v evropski shemi dostopa do sodnega varstva,[36] vendar zagotavlja precej osnoven pravni okvir. Vsebuje le splošna načela, nadaljnja zahteva, da jo države prenesejo v svoj pravni red, pa povzroča neharmonizirane nacionalne rešitve.[37] Leta 2017 se je Evropski parlament odločil proti spremembi Direktive 2008/52, kljub drugačnim priporočilom[38] in čeprav je jasno, da bi za večji učinek direktiva morala od držav zahtevati več. Le tako bi bile države glede mediacije zavezane oblikovati pravni okvir, ki bi ljudem vzbujal občutek pravne varnosti, s čimer bi morebiti uspeli preseči v zavesti zasidrano miselnost pravdanja ter razširili idejo o učinkovitosti reševanja sporov na alternativen način. Med možnostmi, od katerih bi si lahko obetali pogostejšo uporabo mediacije, se navajajo različni ukrepi:[39]

  • zbiranje statističnih podatkov, pri čemer bi lahko s celovito podatkovno zbirko jasno prikazali učinkovitost mediacije in tako pridobili zaupanje ljudi do tovrstnega načina reševanja sporov;
  • enovit sistem izobraževanja in nenehnega izpopolnjevanja znanja za mediatorje, bodisi na nacionalni bodisi na evropski ravni;
  • (večja) spodbuda strank k mediaciji s strani odvetnikov,[40] za kar bi bilo koristno, da bi se o ARS obvezno predavalo že v času študija, da bi to vsi pravniki dojeli kot eno od realnih in zanesljivih poti reševanja sporov;
  • spodbuda ali napotitev strank k mediaciji s strani sodišča – glede tega se primeroma navajajo obveznost stranke, da ob vložitvi tožbe ali pritožbe sodišču predloži dokaz o izvedenem poskusu mediacije, obvezen informativni narok glede mediacije med sodnim postopkom ter aktivna vloga sodišč pri preučevanju primernosti konkretnega spora za reševanje v mediaciji;
  • vzpostavitev sistema za nadzor kakovosti mediacije,[41] na primer razvoj in spoštovanje kodeksov[42] ravnanja za mediatorje in njihove organizacije, kar že omenja tudi 4. člen Direktive 2008/52;
  • različne finančne spodbude, na primer (delno ali celotno) kritje stroškov mediacije, povračilo delne ali celotne sodne takse v primeru sklenitve sporazuma,48 brezplačna pravna pomoč49 ter finančne sankcije zaradi neutemeljene zavrnitve sodelovanja v mediaciji;50
  • pravilo, da stranka za sodelovanje v mediaciji ne potrebuje odvetnika;
  • enostavna izvršljivost dogovora,51 sklenjenega v mediaciji;
  • promocija mediacije v medijih;
  • dostop do mediacijske prakse;
  • uporaba tehnologije, na primer možnost izvedbe mediacije prek spleta; to omogoča izvedbo srečanja, ko stranke niso hkrati fizično navzoče na istem mestu, morda niti ne sočasno prisotne na spletu, s čimer se olajšuje njena uporaba.52

Pri navedenih predlogih ne gre za popolne novosti in vsaj katero od njih vsaka od držav članic že zdaj uporablja v praksi.53 Vpeljava dodatnih obsegu uporabe mediacije zagotovo ne bi škodovala, pri čemer bi morali vpliv vsakega preverjati po poteku določene »inkubacijske« dobe. Vendar, kot ugotavlja Evropska komisija, ti in podobni ukrepi, ki so trenutno vpeljani v posameznih državah, četudi veljajo že dlje časa, v praksi nimajo večjih pozitivnih učinkov na obseg uporabe mediacije kot sredstva za reševanje sporov.54 Način, ki se tako ponuja kot edino zagotovilo za večje število izvedenih mediacij, je določena stopnja obveznosti.55 To se je med vrsto drugih predlogov kot edina učinkovita pot k večji uporabi mediacije izkazalo tudi v raziskavi Evropskega parlamenta iz leta 2014. Večina od 816 sodelujočih strokovnjakov iz vseh držav članic EU je kot ukrepa s potencialno največjim možnim vplivom na število mediacij izbrala obvezna predhodna informativna srečanja (z nadaljnjo opt-in možnostjo glede odločitve za mediacijo) ter obvezno mediacijo (morda le

 

katerih državah uporablja neposredno, v drugih pa kot podlaga za nacionalne ali panožne kodekse.

Vir: Poročilo Komisije (2016), točka 3.3.1.

  • Leta 2016 je povrnitev vsaj dela sodne takse v EU zagotavljalo 13 držav. Podrobneje glej Poročilo Komisije (2016), točka 3.6.
  • Nekatere države brezplačno pravno pomoč trenutno ponujajo samo za sodišču pridruženo mediacijo (na primer Nemčija), druge pa tudi za preostale (na primer Luksemburg za mediacijo glede družinskih sporov, ki jih izvaja pooblaščeni mediator). Poročilo Komisije (2016), točka 3.6. 50 Leta 2016 je pet držav članic (Irska, Madžarska, Slovenija, Poljska in Italija) predvidevalo sankcije za nerazumno zavrnitev uporabe mediacije. Sankcije so za stranko predvsem stroškovne, tj. nepovrnitev stroškov stranki, četudi je v sodnem postopku uspela, oziroma naložitev, da mora kljub uspehu povrniti stroške nasprotni stranki. Vir: Poročilo Komisije (2016), točka 3.6

51 V Grčiji in na Slovaškem na primer zahtevo za izvršljivost v mediaciji sklenjenega sporazuma lahko vloži le ena stranka brez izrecnega soglasja preostalih. Poročilo Komisije (2016), točka 3.7. 52 Poleg klasične uporabe tehnologije za potrebe olajševanja komunikacije v mediaciji pa glej tudi G.-P. Calliess, S. J. Heetkamp (2019), str. 5, 6, o možnostih, ko tehnologija dejansko sodeluje pri reševanju sporov.

53 Podrobneje glej Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o izvajanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (2016/2066(INI)) in Poročilo Komisije (2016), točka 3.5. 54 Študija tako kaže, da okoliščine, kot so zagotovljena zaupnost mediacije, možnost izvedbe mediacije prek spleta, zakonsko določen akreditacijski sistem mediacije, olajšana izvršljivost sporazumov, sklenjenih v mediaciji, spodbuda strank za mediacijo s strani odvetnikov ali sodišča v državah članicah, kjer obstajajo, ne dosegajo želene uporabe mediacije. Rebooting (2014), str. 138, 139. 55 Rebooting (2014), str. 7.

za nekatere vrste sporov) z možnostjo izstopa (opt-out).[43] Tako se je kot bistveno izkazalo, da se stranki prisili v prvi korak na poti mediacije. Vsakršne druge spodbude glede na izkušnje ne pripeljejo do želenih rezultatov.

5. Namesto sklepa o obvezni mediaciji

Direktiva 2008/52 obvezne mediacije ne nalaga, vendar omogoča, da jo države članice uzakonijo (drugi odstavek 5. člena), vendar so te (trenutno še) zadržane. S pravnega vidika razloga za to ni. Kot je potrdilo Sodišče Evropske unije (SEU),[44] obvezna mediacija ne krši pravice dostopa do sodnega varstva[45][46] in učinkovitega sodnega varstva (6. člen Evropske konvencije za človekove pravice, 47. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,59 v Sloveniji to določa 23. člen Ustave Republike Slovenije), če stranki svojo avtonomno voljo izražata s prostovoljno odločitvijo za sklenitev sporazuma, če mediacija ni povezana z velikimi stroški, če postopek ne povzroča bistvene zakasnitve pri vložitvi tožbe, če zadrži rok za zastaranje pravic ter če sredstva elektronskega komuniciranja niso edini način dostopa do postopka poravnave in so začasni ukrepi možni, če to zahteva situacija.[47]

Ni dvoma, da obvezni poskus mediacije pred sprožitvijo sodnega postopka močno poveča število mediacij v primerjavi z ureditvijo, kjer je odločitev za mediacijo povsem prostovoljna. Delež pri tem sklenjenih sporazumov pa je dvomljiv. Vsekakor ne dosega deleža uspešnih mediacij v sistemu, ko se za tovrsten način reševanja sporov odločijo stranke same. Te imajo namreč praviloma močnejši interes za sklenitev sporazuma v primerjavi s tistimi, ki jim zakon mediacijo nalaga kot pogoj, da lahko pridejo do sodišča. Če je v relativnem smislu delež sklenjenih sporazumov manjši, pa jih je absolutno zagotovo več. Izkušnje iz ZDA kažejo, da se ob tem poveča tudi število primerov sodnega spodbijanja tovrstnih sporazumov, kar po mnenju nekaterih izniči učinkovitost obvezne mediacije.[48] Ob tem se opozarja še na druge slabosti: da je obvezna mediacija škodljiva za šibkejšo stranko, da jo nekateri odvetniki uporabljajo le kot orodje za pridobivanje informacij od nasprotne stranke, da nekateri (odvetniki in stranke) z obvezno mediacijo opravijo avtomatizirano brez vsakršnega namena za sklenitev sporazuma, pri čemer se zgolj porablja čas in denar,[49] ter da uvedba obvezne mediacije v okviru sodišča pomeni kadrovsko, časovno in prostorsko breme za državo.[50]

Obvezna mediacija tako ni idealna rešitev, kar bi morda pričakovali na prvi pogled. Ob odločitvi za njeno vpeljavo bi se bilo tega smiselno lotiti po korakih, tj. obvezno ARS najprej predpisati samo za določene vrste sporov (na primer za tiste, ki izhajajo iz trajnih razmerij, tiste, kjer se posamezniku sodna pot ne splača, ali tiste, ki imajo že zdaj v mediaciji najvišji delež uspeha). Četudi je glede uvedbe obvezne mediacije precej pomislekov,[51] pa podatki kažejo, da bi v primeru obvezne mediacije za vse civilnopravne spore v EU sklenitev sporazuma že zgolj v 9 odstotkih na splošni ravni pomenila časovne prihranke.[52]

Literatura

Calliess, Gralf-Peter, Heetkamp, Simon Johannes (2019). Online Dispute Resolution: Conceptual and Regulatory Framework. TLI Think! Paper, King's College London, št. 22. Dostopno na: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=3505635 (1. 8. 2022).

Damjan, Matija (2008). Vpliv evropskega prava na ureditev zunajsodnega reševanja sporov. Pravni letopis, str. 309–331.

Esplugues, Carlos (2014). Civil and Commercial Mediation in the EU after the Transposition of Directive 2008/52/EC. V: Esplugues, Carlos (ur.), Civil and Commercial Mediation in Europe, II volume, Cambridge, Antwerp, Portland: Intersentia, str. 485–771.

Galič, Aleš (1999). Alternativne oblike reševanja sporov in procesna jamstva po 6. členu EKČP ter 23. členu Ustave RS. V: Končar, Polonca (ur.), Perspektive alternativnega reševanja civilnopravnih in delovnih sporov kot načina razbremenjevanja sodišč v Republiki Sloveniji: strategija razvoja pravnega sistema RS do leta 2010. Ljubljana: Pravna fakulteta, str. 1–15.

Galič, Aleš, Wedam Lukić, Dragica (2000). Perspektive alternativnega reševanja civilnih sporov v Sloveniji. Pravna praksa, št. 29/30, priloga, str. I–VIII.

Galič, Aleš (2012). Zunajsodno reševanje potrošniških sporov v Sloveniji – med pomanjkljivim, sistemsko zgrešenim in protiustavnim. Pravna praksa, št. 31/32, str. 6–8.

Nolan-Haley, Jacqueline (2012a). Evolving Paths to Justice: Assessing the EU Directive on Mediation. Proceedings of the Sixth Annual Conference on International Arbitration and Mediation, Martinus Nijoff Publishers, str. 1–17. Dostopno na: https://papers.ssrn. com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1942391 (1. 8. 2022).

Nolan-Haley, Jacqueline (2012b). Is Europe Headed Down the Primrose Path with Mandatory Mediation?. 37 North Carolina Jrnl of International Law and Commercial Regulation, str. 1–31. Dostopno na: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2010615 (1. 8. 2022).

Pinho, Humberto Dalla Bernardina de, Pedrosa Paumgarten, Michele (2013). Side-effects of the growing trend towards the institutionalization of mediation. Panorama of Brazilian Law, št. 1, str. 179–210. Dostopno na: https://www.researchgate.net/publication/256062171_Side-Effects_of_the_Growing_Trend_Towards_the_Institutionalization_of_Mediation (1. 8. 2022).

Pogorelčnik Vogrinc, Neža (2015). Implementacija Direktive 2013/11 o alternativnem reševanju potrošniških sporov v slovenski pravni red. V: Vlahek, Ana (ur.), Damjan, Matija (ur.), Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov, 1. natis. Ljubljana: IUS Software, GV Založba; Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, str. 251–282.

Pogorelčnik Vogrinc, Neža (2017). Spletno reševanje potrošniških sporov. V: Vlahek, Ana (ur.), Damjan, Matija (ur.), Varstvo potrošnikov pri spletnem poslovanju. Ljubljana: IUS Software, GV Založba; Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, str. 211–222.

Ristin, Gordana (2007). Mediacija v pravu EU. Podjetje in delo, št. 6-7, str. 1332–1341.

A Ten-Year-Long »EU Mediation Paradox«, When an EU Directive Needs To Be More …Directive, Briefing, Requested by the JURI committee, Evropski parlament, november 2018. Dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/ BRIE/2018/608847/IPOL_BRI(2018)608847_EN.pdf (1. 8. 2022).

European Handbook for Mediation Lawmaking, European Commission fort he Efficiency of Justice, CEPEJ(2019)9, 14. junij 2019. Dostopno na: https://rm.coe.int/cepej-2019-9-en-handbook/1680951928 (29. 7. 2022).

Mediation Development Toolkit, European Commission for the Efficiency of Justice (CEPEJ), CEPEJ(2018)7REV, 27. junij 2018. Dostopno na: https://rm.coe.int/mediation-development-toolkit-ensuring-implementation-of-the-cepej-gui/16808c3f52 (1. 8. 2022).

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah, COM(2016) 542 final, 26. 8. 2016. Dostopno na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52016DC0542&from=EN#footnoteref8 (1. 8. 2022).

»Rebooting« the Mediation Directive: Assessing the limited Impact of its Implementation and Proposing Measures to increase the Number of Mediations in the EU, raziskava, European Parliament, Directorate-General for Internal Policies, Policy Department C: Citizens' Rights and Constitutional Affairs, Brussels, 2014. Dostopno na: https:// www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2014/493042/IPOL-JURI_ ET(2014)493042_EN.pdf (1. 8. 2022).

Road Map of the CEPEJ-GT-MED, European Commission for the efficiency of Justice, Working Group on Mediation, CEPEJ (2018)8, 27. junij 2018. Dostopno na: https:// rm.coe.int/road-map-for-mediation-based-on-the-cepej-gt-med-report-on-the-impact-/16808c3fd5 (1. 8. 2022).

Quantifying the cost of not using mediation – a data analysis, Directorate General for Internal Policies, Policy Department C: CItizens' Rights and Constitutional Affairs, Legal Affairs, PE 453.180, 100. Dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/document/ activities/cont/201105/20110518ATT19592/20110518ATT19592EN.pdf (1. 8. 2022).

 

[1] Poleg teh je Svet Evrope sprejel še ustrezni priporočili o uporabi ARS v kazenskih in upravnih zadevah.

[2] Road Map (2018), str. 3.

[3] Poleg tega so bile smernice izdane tudi za boljšo implementacijo priporočil o uporabi mediacije na drugih področjih.

[4] Podrobneje glej Road Map (2018), str. 5 in 6.

[5] CEPEJ(2018)7REV.

[6] CEPEJ(2019)9.

[7] Handbook, str. 20.

[8] Handbook, str. 26

[9] Handbook, str. 32.

[10] Mediation Development Toolkit, str. 61.

[11] UL L 115/31, z dne 17. 4. 1998.

[12] UL L 109/56, z dne 19. 4. 2001.

[13] UL L 165/63, z dne 18. 6. 2013. Za več o prenosu Direktive glej N. Pogorelčnik Vogrinc (2015), str. 251–282.

[14] V nadaljevanju navedeni seznam direktiv, ki napotujejo na tovrstno reševanje sporov, je le eksemplifikatoren.

[15] Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom, UL L 211/94, z dne 14. 8. 2009.

[16] Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah, UL L 133/66, z dne 22. 5. 2008.

[17] Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, UL L 337, z dne 23. 12. 2015. Postopke ARS je predvidevala tudi njena predhodnica, Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu (UL L 319/1, z dne 5. 12. 2007), ki je od držav članica zahtevala, da »zagotovijo, da so vzpostavljeni ustrezni in učinkoviti izvensodni pritožbeni postopki

[18] UL L 007/1, z dne 10. 1. 2009.

[19] Problematika presega obseg tega prispevka. Za več glej M. Damjan (2008), str. 311–314, ter A. Galič (2012), str. 6 in nasl.

[20] Ur. l. RS, št. 81/15.

[21] UL L 165/1, z dne 18. 6. 2013. Za več o uporabi Uredbe 524/2013 v Sloveniji glej N. Pogorelčnik Vogrinc (2017), str. 211–222.

[22] Ur. l. RS, št. 97/09 in nasl.

[23] Ur. l. RS, št. 56/08.

[24] A/RES/57/18.

[25] UL L 136/3, z dne 24. 5. 2008.

[26] Poleg formalnih pravnih virov, ki uvajajo in spodbujajo uporabo postopkov ARS, na ravni EU obstaja še vrsta nezavezujočih pravnih virov, ki jim dajejo temelj. Njihova predstavitev presega obseg prispevka. M. Damjan (2008), str. 309–331.

[27] To nakazuje tudi uvodna določba 8: »Določbe te direktive bi se morale uporabljati le za mediacijo v čezmejnih sporih, vendar državam članicam nič ne bi smelo preprečevati uporabe teh določb tudi v notranjih postopkih mediacije«. Samo tri države članice so Direktivo 2008/52 prenesle le za čezmejne zadeve (Poročilo Komisije (2016), točka 3.2). Druge so nacionalne ukrepe za spodbujanje mediacije uvedle tudi za domače spore, kar je smiselno. Število teh namreč bistveno presega število čezmejnih sporov, kar v večji meri spodbuja uporabo mediacije.

[28] G. Ristin (2007), str. 1338.

[29] Tako je 15 držav članic že pred sprejetjem direktive imelo celovit sistem mediacije, zaradi česar v teh sprememb nacionalne ureditve na podlagi direktive ni bilo ali so bile te le minimalne. Devet držav članic je pred sprejetjem direktive imelo določena pravila glede mediacije, ki pa so bila razpršena. V teh državah je prenos direktive povzročil sprejetje bistvenih sprememb obstoječih pravil o mediaciji. Štiri države članice pa pred sprejetjem direktive niso imele nikakršne pravne ureditve na področju mediacije. Prenos direktive je te tako prisilil v vzpostavitev vsaj minimalnega splošnega okvira. Podrobneje glej Poročilo Komisije (2016), točka 2.

[30] Poročilo Komisije (2016), točka 3.1.

[31] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o izvajanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (2016/2066(INI)), UL C 337/2.

[32] C. Esplugues (2014), str. 525.

[33] Številni viri kot paradoks mediacije v EU označujejo pojav majhne uporabe mediacije, četudi je jasno, da obstajajo številne prednosti tega. Glej na primer A Ten-year-long (2018), str. 3.

[34] V Sloveniji je bilo leta 2013 tako kot v Belgiji in Franciji izvedenih med 2000 in 5000 mediacij. Več jih je bilo le še v Nemčiji, Italiji, na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu, na Madžarskem in Poljskem. Rebooting (2014), str. 6.

[35] C. Esplugues (2014), str. 504.

[36] Podpredsednica Evropske komisije Viviane Reding je leta 2010 o direktivi dejala: »These EU measures are very important because they promote an alternative and additional access to justice in everyday life. Justice systems empower people to claim their rights. Effective access to justice is protected under the EU Charter of Fundamental Rights.« Vir: https://www.neweurope.eu/article/ saving-time-and-money-cross-border-legal-disputes-through-mediation/ (1. 8. 2022).

[37] C. Esplugues (2014), str. 517.

[38] A Ten-year-long (2018), str. 5 in 11.

[39] Poročilo Komisije (2016), točke 3.1, 3.5, 3.6, 4.

[40] J. Nolan-Haley (2012a), str. 14.

[41] Večina držav članica ima predpisan postopek akreditacije mediatorjev ter vodi tudi njihov register. Pri tem so se pojavile pobude za uvedbo enotnih evropskih standardov kakovosti mediacije, pri čemer obstaja možnost uvedbe konkretnih zahtev ali zgolj minimalnih standardov, kar bi omogočilo upoštevanje kulturnih razlik pri izvajanju ARS. Nekateri uvedbi tovrstnih evropskih standardov nasprotujejo, saj menijo, da je to treba prepustiti posameznim državam. Glej podrobneje Poročilo Komisije (2016), točka 3.3.2.

[42] Evropska komisija poudarja, de so nacionalni kodeksi ravnanja pomembni za zagotavljanje kakovosti mediacije. Pri tem ima ključno vlogo Evropski kodeks ravnanja za mediatorje, ki se v ne-

[43] Rebooting (2014), str. 138, 139, 142–148, 149. To potrjuje tudi primer Italije, kjer se je z uzakonitvijo obvezne mediacije njihovo število izjemno povečalo. Rebooting (2014), str. 162, in Handbook, str. 55.

[44] Zadeva C-317/108-C-320/08, Rosalba Alassini proti Telecom Italia spa, ECLI:EU:C:2010:146, in zadeva C-75/16, Livio Menini in Maria Antonia Rampanelli proti Banco Popolare, ECLI:EU:C:2017:457.

[45] Galič pa opozarja, da lahko določitev obveznega predhodnega ARS otežuje uresničitev pravice do sodnega varstva, zaradi česar je omejitev treba preveriti s testom proporcionalnosti. Glej podrobneje A. Galič (1999), str. 12.

[46] /C 326/02, C 326/391.

[47] Zadeva Alassini, odst. 67, in zadeva Menini, odst. 61.

[48] H. D. B. De Pinho, M. Pedrosa Paumgarten (2013), str. 205, povzeto po J. R. Thompson, P. N. Coben (2006), str. 73–89, in J. Nolan-Haley (2012b), str. 26–28.

[49] J. Nolan-Haley (2012b), str. 26–28.

[50] D. Wedam Lukić, A. Galič (2000), str. IV.

[51] Ibidem, str. V.

[52] Rebooting (2014), str. 162. V zgodnejši študiji Quantifying the cost of not using mediation – a data analysis iz leta 2011 je izračunana točka preloma za prihranek časa 19 odstotkov, točka preloma za prihranek stroškov pa 24 odstotkov uspešnih mediacij.