Društvo mediatorjev Slovenije

Prispevek je bil prvotno objavljen v Podjetje in delo, reviji za gospodarsko, delovno in socialno pravo 6-7/2022/XLVIII, ki jo izdaja LEXPERA d.o.o., v okviru konference 48. dnevi slovenskih pravnikov, ki se je odvijala 10. In 11. oktobra 2022 v Portorožu. Prispevek je del sekcije: Mediacija kot del prava in veščine mediatorja kot obvezno znanje modernega pravnika (str. 1148–1229).

1. Uvod
2. Odvetniki kot udeleženci v postopkih mediacije
3. Priprava stranke na udeležbo v postopku mediacije
4. Odvetnikova priprava na udeležbo v postopku mediacije
5. Kakšni odvetniki se ukvarjajo z mediacijo
6. Odvetnik mediator
7. Sklep

Povzetek

Prispevek je kratek praktični vodnik za pripravo stranke na udeležbo v postopku mediacije ter za pripravo samega odvetnika. Pojasnjeno je, kakšni odvetniki delujejo v mediaciji, zakaj so odvetniki primerni za mediatorje ter kakšen vpliv ima na odvetnikovo delo Kodeks odvetniške etike v povezavi z alternativnimi načini reševanja sporov.

Ključne besede: odvetnik, mediator, praktični vodnik, kodeks odvetniške etike

Abstract

This article represents a practical guide for preparing a client for mediation proceedings and the preparation of the lawyer. It explains the »types« of lawyers we meet in mediations and why lawyers are good mediators, as well as the influence of the Lawyers' Code of Conduct regarding alternative dispute resolution on the lawyer's work.

Keywords: lawyer, mediator, practical guide, lawyers' code of conduct

1. Uvod

V prispevku je predstavljen osebni pogled na tematiko, povezano z udeležbo odvetnika v vlogi pooblaščenca stranke v postopku mediacije, ter na odvetnika, ki opravlja vlogo mediatorja.

Kot odvetnik sem usvojil veščine in tehnike mediacije, sem tudi aktiven mediator. Moje ugotovitve so tako plod lastnih praktičnih izkušenj in prav zaradi tega koristen prispevek k razumevanju in reševanju sporov z uporabo mediacije, ki bo bralcu v pomoč, če se bo sam znašel v postopku mediacije.

 

Predstavljeni pogledi, oblikovani na podlagi mojih izkušenj iz prakse, so zato nujno subjektivni, na predavanjih in izobraževanjih pa z drugimi mediatorji in slušatelji delimo svoja videnja in dognanja in jih tako obogatimo.

Tudi razvrstitev odvetnikov v tipe, ki jih srečamo v mediaciji, je moja in je morda lahko delno poenostavljena ali pretirana, saj je namenjena lažji in preglednejši ponazo ritvi bistva tega, na kar naj bodo udeleženci v postopkih mediacije pozorni, da mediacija ne postane postopek, v katerem bi kdo želel doseči nekaj, kar z bistvom mediacije, torej pozitivnim in dobrovernim pristopom k iskanju sprejemljivih rešitev, ni združljivo.

Nazadnje se v prispevku dotaknem tudi področja, na katerem odvetniki nastopamo v vlogi mediatorja. Po mojem mnenju smo odvetniki že zaradi dolžnosti, ki izvira iz našega osnovnega poklicnega poslanstva, znati se vživeti v položaj svoje stranke, nasprotne stranke, pooblaščenca nasprotne stranke in tudi sodnika, kot mediatorji v prednosti, saj imamo razvite sposobnosti, ki jih v drugih poklicih, vsaj tistih v pravosodju, nimajo ali pa jih niso dolžni tako izrazito razviti. Seveda je ob tem treba takoj zapisati, da obstajajo tudi velike razlike med odvetniki, tako da omenjene prednosti niso lastne vsem. Po drugi strani obstajajo tudi odvetniki, ki mediacije ne razumejo kot dopolnitev siceršnjega »klasičnega« načina reševanja sporov, temveč celo kot nekaj, kar v pravosodni sistem ne spada. Vendar je takih vse manj, kar lahko pripišemo predvsem dolgoletnim prizadevanjem in opravljenim izobraževanjem na področju alternativnih načinov reševanja sporov vseh, ki se ukvarjamo s sodišču pridruženim postopkom mediacije ter izvensodnim izvajanjem izobraževanj in konkretnih mediacijskih postopkov. V prispevku uporabljena moška slovnična oblika odvetnik velja in je uporabljena tudi za odvetnice, ki so vselej bile ter so čedalje pomembnejše pripadnice našega poklica.

2. Odvetniki kot udeleženci v postopkih mediacije

Odvetniki v mediaciji praviloma delujemo v vlogi pooblaščenca svoje stranke. Nemalokrat se seveda zgodi, da ima odvetnik kot samostojna oseba svoj pogled na položaj svoje stranke in na »še« sprejemljivo rešitev, poleg tega pa tudi svoje izkušnje, videnja, predsodke, pred čemer nihče od nas ni imun.

Na to moramo biti pozorni, in sicer tako v vlogi odvetnika, da s tem svojim pogledom ne škodujemo svoji stranki in preprečimo rešitev, ki bi bila zanjo lahko sprejemljiva (dobra), obenem pa v vlogi mediatorja, da navedeno prepoznamo in se na to primerno odzovemo z izvedbo ločenega srečanja, vendar vselej tako, da ne posegamo v odnos med stranko in njenim odvetnikom.

Odnos med stranko in odvetnikom je namreč izredno zapleten, čeprav po drugi strani enostaven, v vsakem primeru pa zelo pomemben, ker prav zaupen odnos med stranko in odvetnikom lahko pomembo prispeva k temu, da bo oblikovana in sprejeta za stranko (in odvetnika) sprejemljiva rešitev.

Odnos med stranko in odvetnikom je najbolje opredeljen v Kodeksu odvetniške poklicne etike (KOPE),^[1] ki v 43. členu določa:

»Odvetnik naj se zaveda, da je zaupanje stranke osnovno vodilo, ki ga mora upoštevati in ga ne sme omajati. Stranka in njena zadeva sta središče njegove pozornosti pri delu.

Zaradi varovanja načela zaupnosti naj odvetnik tudi po prenehanju pooblastilnega razmerja ne prevzame zastopanja zoper svojo bivšo stranko, če bi s tem lahko prekršil načelo zaupnosti.

Toda zvestobi do stranke odvetnik ne sme podrediti svojega osebnega in poklicnega poštenja. Nikdar naj ne izgubi samostojnosti in objektivnosti pri svojem delu. Vedno naj ostane dostojen, vljuden in stvaren do nasprotne stranke in njenega zastopnika ter do sodnih in drugih državnih organov.«

Najpomembnejši je zadnji odstavek določila, saj opredeljuje dopustno in tudi dolžno razdaljo, ki naj jo odvetnik vselej ohrani do stranke, čeprav sta stranka in njena zadeva središče njegove pozornosti pri delu. Ta del je ključen zato, ker zagotavlja, da od odvetnika tudi v mediacijskem postopku lahko pričakujemo objektiven pogled, ki ga lahko oziroma mora v razmerju do svoje stranke predstaviti, seveda na način, da ohrani njeno zaupanje. Kot praktik in aktiven mediator lahko zapišem, da pri tem vidim še veliko možnosti za razvoj odvetnikov kot udeležencev v postopkih mediacije. Prepogosto se namreč v razmerju do svoje stranke ne želijo izpostaviti in imajo zadržke glede tega, da bi svoji stranki predstavili stanje njene zadeve z vsemi prednostmi in tveganji, na podlagi česar bi si stranka lahko oblikovala dejanski in stvaren pogled na zadevo ter morebitno predstavljeno oziroma ponujeno »alternativno« rešitev v okviru postopka mediacije, ki bi vodila do zaključka (tudi) sodnega postopka, brez sodbe oziroma odločitve sodišča.

Seveda razumem različne položaje odvetnikov v razmerju do strank. To razmerje je, kot že zapisano, po eni strani preprosto, po drugi pa zapleteno, saj je povezano tudi z ekonomskimi vprašanji ter navodili, ki jih odvetnik prejme od stranke, in navodili, ki mu jih poda principal oziroma mentor v odvetniški pisarni, kar vse je treba zaznati in upoštevati v vlogi mediatorja.

Tudi KOPE vsebuje vodilo in podlago za alternativne načine reševanja sporov. V 60.a členu določa, da si mora odvetnik prizadevati za najbolj gospodarno rešitev zadeve ter stranki svetovati z namenom, da se doseže sporazum in/ali alternativna rešitev zadeve, kar potem pomeni tudi poklicno dolžnost odvetnika, da si z vsem svojim znanjem in izkušnjami prizadeva za sporazum, ki bo v korist stranke in bo odraz njenega realnega položaja v sodnem postopku oziroma sporu, pri tem pa bo odvetnik ohranil zaupen odnos s stranko ter samostojnost, neodvisnost in spoštljivost do drugih udeležencev. Kot zapisano: enostavno, a vendarle zahtevno in zapleteno je biti odvetnik, ki svoje delo oziroma poklic opravlja tako, kot velevajo pravila našega poklica in se od odvetnikov pričakuje.

3. Priprava stranke na udeležbo v postopku mediacije

Odvetniki smo dolžni stranko pripraviti na udeležbo v postopku mediacije. Na podlagi svojih izkušenj lahko rečem, da je to verjetno odvetnikovo najpomembnejše delo. Če ga opravimo dobro, potem nam bo v postopku mediacije kot pooblaš čencem lažje, lažje bo stranki in lažje bo vsem drugim udeležencem, vključno z mediatorjem. Obenem pa je možnost, da bo v okviru mediacije dosežen sporazum, po mojem prepričanju nedvomno bistveno večja, če so stranke na postopek pripravljene.

Naj navedem nekaj lastnih praktičnih napotkov za pripravo stranke:

• – Nikdar ne domnevajmo, da stranka dejansko ve in razume, kaj je mediacija in kako poteka. Vzemite si čas in stranki pojasnite, kaj je mediacija, kaj se od stranke pričakuje in kaj lahko sama pričakuje od drugih udeležencev v postopku. Popolnoma razumljivo je, da mora odvetnik za dobro pripravo svoje stranke sam natančno poznati načela in potek postopka, zato zagovarjam udeležbo odvetnikov na izobraževanjih za mediatorje, pa četudi sami nikdar ne bodo aktivni mediatorji. Razumem tudi, da smo odvetniki večinoma v časovni stiski in obremenjeni z več zadevami hkrati. Toda pripravo stranke je treba opraviti in tudi stranki to predstaviti kot del zastopanja v postopku, kar mora biti tudi ustrezno ovrednoteno. Stranka mora razumeti, da je kakovostna priprava v njeno korist, saj na tak način sam postopek mediacije poteka bolje, učinkoviteje in hitreje ter ima s tem boljše obete, da bo zadeva zaključena, s tem pa bodo prihranjeni čas, denar in energija za siceršnji sodni (ali drug) postopek, če do dogovora v mediaciji ne bi prišlo.
• – Pojasnimo, kaj zajema vloga mediatorja in zakaj mediator v kakem primeru lahko postane tudi »hudičev odvetnik«. Stranka mora skratka razumeti lastno vlogo in vloge drugih udeležencev, tudi mediatorja. Ta bo na ločenem srečanju morda postavil tudi vprašanja, ki stranki ne bodo všeč, ker bodo usmerjena na morebitne pomanjkljivosti ali tveganja v njenih stališčih. Tukaj morajo odvetniki kot pooblaščenci odigrati svojo vlogo in nemalokrat se zgodi, da mediator s svojimi predlogi dejansko »pomaga« odvetniku, da bo njegova stranka ugotovila oziroma prepoznala, kakšen je njen dejanski (pravni) položaj in da je predlagana rešitev morda zanjo sprejemljiva.
• – Pojasnimo vlogo stranke v mediaciji. To je zelo pomembno. Pojasnite ločevanje med osebo in njenimi ravnanji (angl. vodilo hard on the problem, soft on the person). Stranka mora razumeti razliko med svojo vlogo (aktivnostjo) v postopku mediacije in siceršnjo vlogo v samem sodnem postopku. Poudariti je tudi treba, naj na zadevo poskusi gledati čim bolj objektivno, brez osebnih zbadljivk, nespoštljivosti in zamer, kar se včasih tudi pripeti v osebnih stikih na srečanjih v mediaciji. Če vam uspe doseči, da vaša stranka drugega udeleženca, s katerim je v sporu, poskusi razumeti in ločiti njegova (navzven zaznavna) ravnanja od njegovih siceršnjih lastnosti in interesov, potem ste svoje delo kot odvetnik opravili z odliko.
• – Pojasnimo svojo vlogo, torej vlogo odvetnika v mediaciji, in razliko med to vlogo in vlogo na obravnavi pred sodnikom. Pomemben del priprave stranke je pojasnilo, da vaša vloga odvetnika v postopku mediacije ni enaka vlogi, ki jo imate kot odvetnik v sodnem postopku, na glavni obravnavi, pri izvajanju dokazov itd. Kot mediator na srečanjih večkrat poudarim, da so odvetniki moji pomočniki, ki bistveno bolje poznajo stališče in interese svoje stranke ter tudi celotno zadevo, zato sem jaz kot mediator od njih odvisen, da bom tudi sam hitreje ugotovil, v čem je dejanska težava, da je spor sploh nastal.
• – Pripravimo se na strankina vprašanja o tem, zakaj jo silimo v popuščanje, ali morda dvomimo o uspehu itd. Če boste kot odvetnik svoje delo pri pripravi stranke opravili dobro, bo takih vprašanj bistveno manj, ne bodo pa izključena. Stranke vidijo predvsem sebe, svoj spor in svoj prav. Iz lastnih izkušenj lahko zapišem, da je vloga mediatorja pri morebitnih tovrstnih strankinih vprašanjih odvetniku zelo pomembna. Mediator nima tako tesnega odnosa s stranko, kot ga ima njen odvetnik, zato lahko veliko prispeva k temu, da se stališča, ki jih odvetnik izrazi svoji stranki, pravilno razumejo, dodatno obrazložijo ter pojasnijo in celo potrdijo, če mediator oceni, da je to potrebno in dobro. Sodelovanje med mediatorjem in odvetnikom je torej zelo pomembno in zajema samostojen sklop interakcij v postopku mediacije, kjer mediator včasih prav čuti stisko odvetnika zaradi odnosa, ki ga ima ta s svojo stranko.
• – Stranko natančno izprašamo tudi o zadevah (drugih nesoglasjih ali sporih) in osebah (sorodnikih, prijateljih, prišepetovalcih itd. ter njihovih interesih), ki niso pravno relevantni, vendar so za stranko pomembni. To je pogosto ključ do uspešne mediacije. K temu ni kaj veliko dodati. Dejstvo je, da je tisto najpomembneje očem (in ušesom) velikokrat skrito, ni izraženo, zato mu odvetniki ne (morejo) nameniti pozornosti oziroma tega raziskovati. Védenje o navedenem od odvetnika zahteva tudi postavljanje vprašanj, ki se na prvi pogled ne zdijo (pravno) pomembna, vendar so lahko za stranko najpomembnejša oziroma pomembnejša od tistih, ki jih zajame sam sistem pravnih sredstev. Bolje je, da se s temi vprašanji in odgovori stranka in odvetnik soočita med pripravo za mediacijo, ne pa na sami mediaciji ali celo v sodnem postopku, ko bi to lahko imelo tudi posledice, ki jih morda ni več mogoče odpraviti. Skratka, od stranke morate kot odvetnik v času priprave na mediacijo in tudi sicer ob prevzemu zastopanja pridobiti jasno izražen interes zunaj okvira samega (pravnega) spora. To je dobra podlaga za vse nadaljnje odločitve in oblikovanje skupne strategije zastopanja interesov stranke ter kakovostnega odnosa med stranko in odvetnikom.

4. Odvetnikova priprava na udeležbo v postopku mediacije

Ker kot odvetnik redno zastopam stranke v postopkih mediacije in ob tem na vlogo odvetnika in kakovost njegove priprave lahko gledam tudi kot aktivni mediator, ki z odvetniki dela in sodeluje v postopkih mediacije, menim, da bodo moji napotki odvetnikom v pomoč pri njihovi pripravi. Tudi tukaj je dobra priprava podlaga za kakovostno mediacijo in za dobro zastopanje (pravih) interesov lastne stranke. Napotki in priporočila lahko pripomorejo tudi k temu, da se mediacija ne zlorabi, ampak da se vnaprej preveri, ali obstajata vsaj osnovna želja in interes vseh udeležencev za prizadevanje za uspešen zaključek zadeve.

Naj navedem nekaj praktičnih napotkov, izoblikovanih na lastnih izkušnjah iz prakse, za odvetnikovo pripravo:

• – Naredimo si zaznamke o vsem, kar smo izvedeli od svoje stranke. To je zelo dober način, da česa, kar smo izvedeli od stranke, pozneje ne prezremo. Sodobna tehnologija omogoča tudi neposredno pretvarjanje govorjene besede v pisno obliko, vendar taka tehnologija, kolikor mi je znano, zaenkrat še ni na voljo za slovenski jezik. Sam se še vedno zanašam na (roko)pisne zaznamke.
• – Pri nasprotni stranki v skladu z določilom 309.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)^[2] preverimo, ali ima odvetnika ali lahko še pred samim mediacijskim srečanjem opredelita skupne točke glede samih dejstev. O čem se strinjamo? To namero seveda prej razkrijemo svoji stranki. Odvetnikova vsebinska aktivnost še pred samo dejansko izvedbo mediacijskega postopka kot del priprave na mediacijo je dobrodošla in zaželena ter jo osebno priporočam. Jasno je, da se na nasprotnega odvetnika kot pooblaščenca obrnete, potem ko z namero seznanite svojo stranko.
• – Preverimo, kakšno je stališče nasprotnega odvetnika do morebitnih pravnih vprašanj, če so ta za morebitni sporazum pomembna. Večkrat je v okviru mediacije ovira ravno različno (pravno) videnje zadeve in položaja lastne stranke s strani odvetnikov. Stranke bodo svojemu odvetniku sledile, tako da je ta vprašanja in morebitna razhajanja še pred začetkom postopka mediacije dobro razjasniti z nasprotnim odvetnikom, da ne pride do »soočenja« in potencialno dodatnega »spora« med odvetnikoma v kontekstu mediacije.
• – Pri stiku z nasprotnim odvetnikom bomo prejeli tudi povratno informacijo, kaj pričakovati od mediacije, s kakšnimi pričakovanji je nasprotna stran vstopila v postopek mediacije, zakaj je privolila vanjo. Predhodni stik z odvetnikom nasprotne stranke, lahko tudi samo po telefonu, lahko pripomore, da boste pridobili informacije, ki vam bodo v pomoč pri pripravi lastne stranke in osnovni oceni, kaj od mediacije dejansko lahko pričakujete.
• – Iz informacij, ki jih dobimo od odvetnika nasprotne stranke, lahko zaznamo, ali je želja po sporazumni rešitvi zadeve iskrena in pristna. To samo na podlagi stika z njim sicer ni prav pogosto mogoče, vendarle pa sem v lastni praksi že doživel, da mi je odvetnik nasprotne stranke zelo prostodušno in iskreno povedal, da njegova stranka sporazuma ne želi, da je soglasje podano samo zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči ali drugih razlogov, na primer ker njegova stranka ne želi dajati vtisa, da si ne želi dogovora, itd. V takem primeru lahko stik ob upoštevanju izkušenj samega odvetnika privede tudi do tega, da je soglasje za mediacijo umaknjeno, še preden je izvedeno mediacijsko srečanje. To za samo mediacijo sicer ni dobro, vendar pa je bolje, kot da stranke mediacijo razumejo kot zavlačevanje in nepotreben strošek. K večini soglasij za mediacijo pa po mojih izkušnjah vodi pristna želja in interes za sporazum.
• – S svojo stranko natančno preučimo vsa dejstva v zadevi, sodno, upravno ali drugo prakso in naredimo analizo ter se odkrito pogovorimo o možnih posledicah in tveganjih, tudi neugodnih. Kot del priprave stranke na mediacijo je nujna tudi odvetnikova priprava na njen odziv v položaju, ko bo (morebiti) soočena z objektivizacijo njenih stališč v postopku mediacije. Zato je zelo pomemben del odvetnikove priprave, da sam preveri pravilnost in zanesljivost odgovorov na pravna in dejanska vprašanja, ki se utegnejo pojaviti med postopkom, tudi če mediacija ne bi bila zaključena s sporazumom. Vzemite si torej čas in s stranko naredite analizo njene najboljše in najslabše alternative v primeru, da v mediaciji ne bo sklenjen dogovor (angl. best in worst alternative to negotiated agreement oziroma BATNA in WATNA).
• – S stranko pripravimo možne predloge za sam postopek mediacije, izhajajoč iz vseh dejstev in tudi tistega, kar nam je zaupala, da je zanjo pomembno in česar ni nujno mogoče doseči v (sodnem) postopku. V povezavi s pripravo stranke se pripravite tudi sami in oblikujte konkretne predloge za sporazumno ureditev razmerja ter jih predstavite stranki, da bosta pripravljena za vsebinsko razpravo in aktivno sodelovanje v postopku mediacije.
• – S stranko se odkrito pogovorimo o stroških in tudi nematerialnih »bremenih« morebitnega postopka (čas, čustvena obremenjenost, prenehanje zaposlitve ali poslovnega sodelovanja, izpolnitev obveznosti zdaj ali v bodočnosti, negotovost itd.). Nematerialna bremena pogosto prevladajo nad koristmi vodenja celotnega sodnega postopka in so tako odločilna, da se v mediaciji sklene dogovor. Izjave strank, da želijo »iti do konca«, ob predstavitvi, da tega »konca« dejansko ne bo, ker se spor vedno lahko še zaostri ali vznikne še nov spor, prenehajo, če odvetniki opravimo svoje delo in kakovostno izvedemo tudi lastno pripravo.
• – S stranko se pogovorimo tudi o podrobnostih (pogojih) v primeru doseženega dogovora; tega je nato treba sestaviti v ustrezni izvršilni ali (ne)izvršilni obliki. Ko v postopku mediacije vse bistvene elemente že dogovorimo, se pogosto pojavi zastoj, ker se zatakne pri pogojih plačila, kam in kdo plača, zaradi podrobnosti, vezanih na računovodske standarde (izdaja dobropisa, knjiženje, davek na dodano vrednost, razlika med bruto in neto vrednostjo), zaupnost dogovora, zavarovanje izpolnitve, dejansko sposobnost (tudi lastne stranke) za izpolnitev dogovorjenega ipd. Potem ko smo se v temeljnem dogovorili, kaj je predmet dogovora, ne pa še vseh podrobnosti, so vsi udeleženci lahko v zahtevnem položaju. Če ni dogovora o vsem, potem ni dogovora o ničemer, zato je priporočljivo, da se že pri oblikovanju potencialno sprejemljivih predlogov s svojo stranko pogovorite tudi o podrobnostih.

5. Kakšni odvetniki se ukvarjajo z mediacijo

V mediaciji tako kot v drugih postopkih delujejo različni odvetniki oziroma odvetniki z različnim predznanjem in stališčem do samega postopka mediacije in na splošno do postopkov alternativnega reševanja sporov. Samo kot oris naj predstavim poskus tipologije odvetnikov, sestavljen na podlagi svojega sodelovanja v postopkih, kjer sem deloval kot mediator, ob tem pa naj dodam tudi svoj pogled, kakšen pristop je po moji oceni ustrezen, kakšen pa ne oziroma ni zaželen.

1. Odvetniki, ki nasprotujejo mediaciji, so trdno prepričani, da mediacija ne spada v naš (ali siceršnji) sistem reševanja sporov, ker to ni sojenje – zgolj sojenje omogoča soočenje dejanskega stanja in pravnih posledic, o čemer se izreče sodišče. Za stranke in njihove interese v postopkih ni prostora, saj gre za strogo formalni diskurz na ravni pravnih strokovnjakov, stranka pa mora to sprejeti kot edini način, ki je na voljo, ker je vse drugo »preveč« neoprijemljivo, ohlapno, brez pravne vsebine in zato negotovo in nezanesljivo.

 Pri odvetnikih s takimi stališči, če so le podali soglasje za mediacijo, sem včasih dosegel napredek in sodelovanje v postopku mediacije na način, da smo bistveno večjo pozornost namenili tudi pravnim vprašanjem in možnemu sodnemu razpletu zadeve, kar je po moji oceni mogoče ali bistveno lažje, če je tudi mediator po poklicu pravnik. Številni odvetniki so tako stališče spremenili, ko so opravili osnovno izobraževanje za mediatorje. Sicer pa je sodelovanje s takimi odvetniki korektno, vendar so precej neaktivni in bolj ali manj čakajo, da bo mediacije konec in se bodo lahko vrnili na znano polje »boja« za pravice svoje stranke.

2. Odvetniki, ki ne razumejo mediacije, (napačno) menijo, da poznati načela, veščine in tehnike mediacije pomeni tudi razumeti njen smisel in namen.

 V to kategorijo uvrščam odvetnike, ki so se prišli na mediacijo samo »pogajat«. Svoje stranke in sebe na mediacijo ne pripravijo, tako da se med postopkom pogosto zgodi, da stranka prvič sliši kakšen odvetnikov predlog. Sledi potreba po ločenih srečanjih, ki niso namenjena raziskovanju ozadja spora in interesov stranke, temveč bolj soočenju in uskladitvi stališč in predlogov med odvetnikom in njegovo stranko – kar je odvetnikova naloga, ki bi jo moral opraviti pred samim mediacijskim srečanjem. Ti odvetniki so sicer zelo (preveč) aktivni, natančno vedo, kaj je za njihovo stranko dobro in še sprejemljivo, ker manj ali česa drugega nikakor ne bo sprejela. Z odvetniki, ki pomanjkljivo razumejo namen in smisel mediacije ter si popuščanje v stališčih razlagajo samo kot nizanje novih predlogov in postavljanje vprašanj, »koliko bi pa vi predlagali«, je težko delati. Prav tako težko je po mojih izkušnjah tudi njihovim strankam. Uspešnost mediacije je v takem primeru praviloma odvisna od stranke same in njenega interesa, da zadevo zaključi, pa čeprav za ceno, da svojemu odvetniku sama postavi mejo in okvir »pogajanja«. To lahko privede tudi do skrhanega zaupanja med stranko in odvetnikom ter pomeni negacijo odvetnikovega poslanstva.

3. Odvetniki, ki mediacijo »zlorabljajo«, se je udeležijo z namenom pridobiti od nasprotne stranke informacije, ki z zadevo nimajo neposredne zveze, ali pa samo zaradi finančnih razlogov, ne z namenom doseči dogovor.

 Iz osebnih izkušenj lahko navedem primer, ko v gospodarskem sporu za plačilo zapadlih obveznosti začne odvetnik spraševati o pogojih sodelovanja nasprotne stranke z drugimi svojimi komitenti oziroma kupci itd. Iz navedenega je hitro zaznati, da vprašanje ni vezano neposredno na samo sporno terjatev, temveč na pridobivanje informacij o poslovnih odločitvah, morebitnih drugih komitentih nasprotne stranke, konkurenci in podobno. V takem primeru praviloma po oblaščenec nasprotne stranke vpraša, kakšno povezavo ima ta informacija z zadevo, in če ni zadovoljive obrazložitve, se mediacija lahko zaključi z umikom soglasja ali pa se nadaljuje in se tovrstna »ribarjenja« preslišijo, ker ima stranka interes, da se zadeva vseeno zaključi. Drug tak primer je pretirano in redno izgovarjanje na omejen mandat, zavlačevanje in prošnje za ponovno (dodatno) mediacijsko srečanje, čeprav predhodno ni vsebovalo vsebinske razprave. Kadar kot mediator zaznam, da bi lahko šlo za to (ni vedno tako, kajti treba je upoštevati, da imajo odvetniki stranke zunaj Slovenije ipd.), postavim rok za vsebinsko izjasnitev; če je ne prejmem, potem umaknem soglasje in postopek mediacije zaključim.

4. Odvetniki, ki so konstruktivni in naklonjeni mediaciji, so praviloma tudi sami mediatorji, so opravili osnovno izobraževanje ali pa že sicer razumejo smisel, doseg in pozitivne učinke celovite, dokončne in uspešne rešitve spora za stranke.

 Kot mediator lahko potrdim, da je užitek delati v mediacijskem postopku, v katerem so udeleženi odvetniki, ki razumejo svoje poslanstvo in ga tudi izpolnjujejo, tako kot jim nalaga (tudi) KOPE. Odvetniki, ki delujejo pozitivno in konstruktivno ter so opravili temeljito pripravo stranke, predelali vse pravne razsežnosti primera, izhajali iz realnega dosega našega sodnega sistema, ki ima svoje časovne okvire in vsebinske omejitve, lahko zelo samozavestno nastopajo v postopku mediacije in izrabijo vse njegove prednosti, začenši z zaupnostjo postopka. Razumejo, da je zadovoljna stranka, ki ji uspe celovito in dokončno urediti pomembno razmerje, tudi bolj hvaležna in bo v prihodnje odvetnika, če ga bo potrebovala, nedvomno pooblastila tudi v kakšnem drugem svojem primeru ali ga priporočila drugim. Začetna vnema, ki jo stranka pogosto občuti, ko pride do odvetnika, z leti skoraj vedno zbledi in iz lastnih izkušenj vem, da se tudi stranka in odvetnik drug drugega lahko naveličata. Dolgotrajnost sodnega reševanja zadev, v katerih nimamo pravih odgovorov – nekateri postopki objektivno trajajo dlje časa – je zato eden izmed razlogov, da veliko odvetnikov v mediaciji kot postopku vidi priložnost in možnost, da za svojo stranko hitreje pridejo do boljše, sprejemljivejše rešitve ter izpolnitve svojega poslanstva.

Ker so neželene prakse odvetnikov v postopkih mediacije v teh opisih morda pretirano poudarjene, moram dodati, da sem vse negativne izkušnje večinoma imel z majhno skupino enih in istih odvetnikov, velika večina odvetnikov pa danes že pozna prednosti in kakovost mediacije.

Odvetniki so se tudi že naučili ločiti med dobrimi in slabšimi mediatorji ter med dobro in slabše izvedenimi mediacijami. Zato mediatorja vse pogosteje tudi sami izberejo, kar omogoča zakonodaja na področju sodišču pridružene mediacije oziroma področju mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah.

6. Odvetnik mediator

Kot smo že povedali, odvetniki nastopamo tudi v vlogi mediatorjev. Po mojem mnenju so odvetniki dobri mediatorji, in sicer že zaradi dolžnosti, ki izvira iz osnovnega poklicnega poslanstva, empatije, znajo razumeti, slišati, prehajati iz vloge v vlogo, se vživeti v položaj svoje in nasprotne stranke, pooblaščenca nasprotne stranke in tudi sodnika. To so osnovne zahteve našega poklica, ki jih odvetniki, ki pravilno razumemo svoj poklic, štejemo za prednost pri opravljanju dela mediatorja, medtem ko pri drugih poklicih v pravosodju tega ni ali pa teh veščin niso dolžni razviti in ohranjati.

Odvetniki smo tako kot mediatorji vpisani na seznam mediatorjev v postopkih, ki se izvajajo v obliki sodišču pridružene mediacije. Poleg tega smo vpisani na seznam mediatorjev v okviru Mediacijskega centra pri Odvetniški akademiji. Slednji je deležen kritik zaradi zaprtega kroga mediatorjev, tj. samo odvetnikov, vendar je to stanovska organizacija, ki deluje v interesu (predvsem) svojih članov. Poleg tega pravila Mediacijskega centra dopuščajo, da stranke izberejo mediatorja, ki ni na njegovem seznamu.^[3] Kot mediatorji smo vključeni tudi v izvajanje mediacij v okviru Društva mediatorjev Slovenije kot edinega društva v javnem interesu, ki ima velike zasluge za ohranitev in razvoj mediacije tako v Sloveniji kot onkraj njenih meja. Udeležujemo se tudi izobraževanj za mediatorje, tako osnovnih kot rednih nadaljevalnih.

Odvetniki smo bili in smo še vedno pomemben dejavnik pri vzpostavljanju mediacije kot postopka reševanja sporov in spodbujanju k njeni uporabi. Ravno odvetniki imamo najtesnejši in zaupen odnos s svojimi strankami, zato najlažje predstavimo in priporočimo uporabo mediacije kot alternativnega načina reševanja sporov. Za mediacijo bi bilo najslabše, celo pogubno prav to, da se ne bi izvajala v praksi, zato je podpora odvetnikov v tej smeri zelo pomembna. Odvetniki in stranke morajo v mediaciji najti svoj prostor, svoj izziv in interes, da se bo mediacija ohranila kot del sistemske ureditve v Sloveniji, zato so po moji oceni še naprej potrebna stalna izobraževanja vseh odvetnikov, pa čeprav (še) ne verjamejo v pozitivne učinke mediacije ali v ustreznost njene umestitve med možnosti reševanja sporov. Menim celo, da bi na nekaterih področjih, na primer na področju družinskega prava in v povezavi z vprašanji, vezanimi na koristi otrok in drugih udeležencev v teh razmerjih, morala biti uvedena (vsaj) dolžnost udeležbe v postopku mediacije, ki bi bila pogoj za nadaljnje reševanje pred sodiščem. To bi sicer pomenilo delno zanikanje osnovnega koncepta mediacije kot izključno in izrazito prostovoljnega postopka, ki temelji na nezavezujočem soglasju vseh udeležencev, vendar so vrednote, ki jih v navedenih postopkih obravnavamo, in razmerja, ki jih urejamo, po mojem mnenju preveč pomembna, da bi lahko prevladala le močna čustva oseb. Mediacija nedvomno privede do višje stopnje kulture pri reševanju sporov, zato mora obstajati tudi zaveza vseh, ki se s tem področjem ukvarjamo, da bo kot taka v našem sistemu ohranjena in se bo lahko tudi naprej razvijala.

7. Sklep

V prispevku je predstavljen avtorjev osebni pogled, povzet v kratek praktični vodnik za vse odvetnike, ki se ukvarjajo z mediacijo ali želijo pridobiti praktična znanja na tem področju. Predstaviti sem želel pomen razumevanja vloge odvetništva in odvetnikov, s poudarkom na njihovi »dolžnosti« opraviti temeljito pripravo, pomagati mediatorju, ostati zvest svoji stranki ter obenem vzdrževati spoštljiv odnos do nasprotne stranke. Pomembno je, da se zavedamo lastnih predsodkov in jih skušamo preseči ter delovati v korist udeležencev postopka, seveda ob zavedanju o dejanskih možnostih in dosegu mediacije. Navedeni so tudi primeri ravnanj, ko je soglasje treba odreči ali umakniti, če bi se v mediacijskem postopku sledilo ciljem, ki niso združljivi z načeli mediacije (ta so sicer po svoji naravi in osnovi skladna z načeli poklicne etike odvetnikov).

Za konec naj poudarim, da nikdar ni prepozno za sporazumno ureditev razmerja, zato je vedno, v še tako brezizhodnih primerih, potrebno pustiti priprta vrata. Zavedati pa se moramo, da niti odlični, vešči in konstruktivni odvetniki ter izkušeni mediatorji skupaj z drugimi udeleženci mediacije ne morejo delati čudežev ter da prav vse zadeve niso primerne za mediacijo. Vendar so širši učinki mediacije tudi v primeru, da ni dosežen dogovor oziroma sporazum, še vedno pozitivni.

Literatura

Ristin, Gordana, Hajtnik, Zoran (ur.), et al. (2011). Mediacija v teoriji in praksi: veliki priročnik o mediaciji. Ljubljana: Društvo mediatorjev Slovenije.

Starman, Janez (2021). Reševanje gradbenih sporov (referat). Šola uspešnega izvajanja gradbenih projektov. Ljubljana: Nebra.

Starman, Janez (2021). Mediacija kot sodišču pridružen postopek reševanja sporov (predavanje za študente Fakultete za management Univerze na Primorskem).

Starman, Janez, Ritoša Oblak, Tatjana (2021). Reševanje delovnih sporov in vloga odvetnika v delovnih sporih (predavanje). Izobraževanje za delavce CSD Ljubljana. Ljubljana: Društvo mediatorjev Slovenije.

Starman, Janez (2020). Reševanje sporov v gradbeništvu z mediacijo (referat). 2. Gradbeno-okoljska konferenca. Ljubljana: Tax-Fin-Lex.

Starman, Janez (2019). Zaključek uspešne in neuspešne mediacije (predavanje). Izobraževanje mediatorjev. Ljubljana: Odvetniška akademija.

Starman, Janez (2019). Etika in etični izzivi v mediaciji. Izobraževanje mediatorjev (predavanje). Ljubljana: Odvetniška akademija.

Starman, Janez (2019). Interesi advokata (referat na seminarju). Seminar. Črna gora: Državni center za alternativno reševanje sp

 

[1] Kodeks kot zaveze svojega poklicnega ravnanja in vedenja so odvetniki sprejeli na skupščini Odvetniške zbornice Slovenije v Ljubljani 16. 12. 1994, njegova določila pa dopolnili na skupščinah 7. 12. 2001, 25. 4. 2009 in 9. 4. 2011.

[2] Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.

[3] Glej 26. člen Pravilnika o delu mediacijskega centra in o postopku izvajanja mediacij pri Odvetniški akademiji in inštitutu za alternativno reševanje sporov Odvetniške zbornice Slovenije, sprejet na seji Sveta zavoda Odvetniške akademije in inštituta za alternativno reševanje sporov Odvetniške zbornice Slovenije dne 17. 1. 2017.