Prispevek je bil prvotno objavljen v Podjetje in delo, reviji za gospodarsko, delovno in socialno pravo 6-7/2022/XLVIII, ki jo izdaja LEXPERA d.o.o., v okviru konference 48. dnevi slovenskih pravnikov, ki se je odvijala 10. In 11. oktobra 2022 v Portorožu. Prispevek je del sekcije: Mediacija kot del prava in veščine mediatorja kot obvezno znanje modernega pravnika (str. 1148–1229).
- Uvod
- Poklici in veščine v 21. stoletju
- Veščine pravnika v 21. stoletju
- Mediacijske veščine
- Sklep
Povzetek
V današnjem času, ko smo preplavljeni z različnimi podatki, znanji in zahtevami po nenehnem razvoju in rasti, se tradicionalni poklici srečujejo z izzivi, kako združiti tradicionalne veščine in znanja z zahtevami in potrebami moderne družbe. Pri njihovem razvoju igrajo pomembno vlogo tudi veščine mirnega reševanja sporov, v ospredju je mediacija.
Ključne besede: veščine, znanje, poklic, mediacija, pravo
Abstract
Nowadays, when we are flooded with various data, knowledge and demands for continuous development and growth, traditional professions are faced with the challenges of how to combine the traditional skills and knowledge with the demands and needs of the modern society. In the development of these skills, the skills of peaceful dispute resolution – mediation at the forefront – also play an important role. Keywords: skills, knowledge, profession, mediation, law
1. Uvod
Pravniški poklic ima dolgo zgodovino, iz katere je razvidna pomembna vloga tega poklica tako pri družbenem razvoju kot tudi pri družbenem razkroju. Vse od časov Rimske republike in Rimskega cesarstva (na primer iuris consulti) in Bizantinskega cesarstva (na primer tabelliones) in vse do začetkov razvoja moderne države ter 21. stoletja. Poleg formalnih pogojev, ki jih mora pravnik izpolniti (izobrazba, strokovni izpiti), je pomembna in ključna tudi njegova ali njena osebna zrelost in sposobnost razumevanja vloge pravnika v trenutni družbi. Na tej točki sta izrednega pomena (poklicna) etika in veščine, ki jih pravnik ali pravnica poseduje in s katerimi lahko uresničuje poslanstvo svojega poklica. Študij zgodovine prava in zgodovine pravniškega poklica je izjemno zanimiv, vendar se zaradi omejitev dolžine v tem prispevku (žal) ne bom podrobneje poglobil v zgodovinski razvoj. V prispevku se bom osredotočil na veščine, ki naj bi jih pravniki posedovali, na primer veščine komuniciranja (svetovanja, pisanja), veščine pravnega in logičnega argumentiranja ipd. V drugem poglavju bom splošno predstavil veščine, ki so potrebne in zahtevane v 21. stoletju. V tretjem poglavju bom zožil koncept na pravne veščine in jih skušal umestiti v 21. stoletje. V nadaljevanju bom kratko predstavil mediacijske veščine in znanja tudi s svojimi izkušnjami iz prakse. V prispevku bom argumentiral, da so veščine mediatorja ključne tudi za pravnika v 21. stoletju. Vsebina poglavij bo temeljila na analizi sekundarne in primarne literature.
2. Poklici in veščine v 21. stoletju
Pravniki ne obstajamo ločeno od družbe, še manj sme biti pravnik zaprt v slonokoščeni stolp poklicno omejenih procesov in izrazja. To lahko privede do zatona pomena pravnika v družbi prav zaradi tega, ker je v resnici pomemben gradnik v človeški družbi, saj pravo (vsaj formalno) igra pomembno vlogo v človekovem vsakdanjem življenju. Hkrati takšna odgovornost pomeni, da lahko pravniki bistveno in pomembno prispevamo tudi k razkroju družbe z zlorabo prava in pravnih institutov, z neetičnim opravljanjem naših poklicev in tudi nerazumevanjem naše vloge. Zaradi tega je pomembno razumeti kontekst oziroma družbo, v kateri je v 21. stoletju poklic pravnika. Celostno razumevanje tega je zapleteno in večplastno in bi zahtevalo temeljito analizo s primerno raziskavo. V tem poglavju se bom omejil izključno na veščine, ki so relevantne v 21. stoletju, in nanje navezal poklic pravnika.
Prvo pomembno vprašanje je, kaj pomeni veščina v 21. stoletju. Nanj skuša odgovoriti več akademikov in strokovnjakov v raznih analizah.[1] V povzetku so razprave glede veščin osredotočene na pomen kognitivnih in čustvenih veščin posameznika ali posameznice. Ožje usmerjene definicije se osredotočijo na veščine kot sposobnost (angl. abilities) in zmožnost (angl. capabilities) izvesti določeno nalogo. Na tej točki se pogosto pojavi razlikovanje, ki je mnogim že znano, tj. razlikovanje med znanjem in veščino. Prav to razlikovanje je pogosto poudarjeno tudi v slovenski družbi pri razpravah o primernosti vsebine izobraževalnih programov v slovenskih šolah in višjih izobraževalnih institucijah. V teh razpravah se primernost izobraževalnih programov pogosto meri s potrebami trga dela. Na splošni ravni bi to lahko bilo razumljivo, a je zadeva mnogo bolj zapletena in takšna poenostavljena razprava ne more prinesti sadov za nadaljnji razvoj družbe. Eden bolj prepričljivih argumentov, ki svari pred omenjeno poenostavljeno razpravo, ponazori zapletenost pojma veščine, ki ni omejen izključno na tehnične zmožnosti in sposobnosti posameznika in posameznice, ampak zajema pomembne družbene veščine, kot so sodelovanje, empatija (ali sočustvovanje) in celo veščina spoštovanja.[2] Drugo pomembno razlikovanje, ki se pojavi v literaturi, je razlikovanje med veščinami in kompetencami (angl. competencies)[3] posameznika. Kritiki te delitve na teoretski ravni poudarjajo prevelik vpliv neoliberalizma, individualizacije in prevelik poudarek na omejitvi pojma veščine na opravljanje nalog v okviru določenega delovnega mesta. Za namene prispevka bomo veščine razumeli kot interdisciplinarne, tj. sposobnosti in zmožnosti posameznika, ki so v ožjem smislu zamejene s sposobnostjo in zmožnostjo opravljanja funkcij ali nalog poklica ter v širšem smislu hkrati vključujejo tudi družbene veščine (kot so učenje, komunikacija, kritično mišljenje).
Poleg akademskih razprav obstaja kopica delovnih dokumentov, analiz in poročil raznih vlad ter vladnih in nevladnih organizacij na temo veščin in znanja v 21. stoletju. Velika večina takšnih dokumentov podobno poudarja pomen globalizacije in nujnosti interdisciplinarnosti. Omenil bom kritike dokumenta vlade Združenega kraljestva[4] iz leta 2003, ki je namenjen prav veščinam v 21. stoletju. Dokumentu, ki obravnava vprašanje poklicev, izobraževanja itd. v 21. stoletju, je stroka očitala, da premalo poudarja znanje in veščine trajnostnega razvoja in se preveč usmerja na zaposljivost.5 Kritika vladnega dokumenta je utemeljena s konceptom potreb človeštva v 21. stoletju, ki presegajo izključno tehnične in osnovne izobrazbene formalne veščine, na katerih je zdaj največji poudarek. Naj navedem odlomek, v katerem so bistveno povzeta stališča glede veščin v 21. stoletju, kakršna lahko zasledimo tudi v mnogo drugih vladnih in nevladnih dokumentih:
»[…] ključne veščine v 21. stoletju sestavljajo veščine prilagajanja, sposobnost učenja in širitve koncepta učenja, ker so pomembni tudi osebno izpopolnjevanje, razumevanje razvoja skupnosti in družbe, razumevanje večkulturnosti in predvsem sposobnost razumevanja in odzivanja na okoljske in družbene spremembe, ki krojijo našo sedanjost in prihodnost.«[5]
Zaradi globalizacije in vse tesnejše prepletenosti človeških življenj, razvoja informacijskih tehnologij ter ožje tudi vse večje prepletenosti različnih strokovnih in poklicnih področij, med katerimi je vse manj jasnega ločevanja, so danes vse bolj nujne veščine, ki so omenjene tudi v odlomku. V praksi to pomeni, da izključno formalno znanje in osnovne poklicne veščine pri opravljanju določenih poklicev ne zadostujejo več. Zapletenost in prepletenost človeškega sveta nas »silita« v razmišljanje glede poklicev in veščin, kakršno bi nam bilo pred desetletji tuje, danes pa je že nujno. Med temi veščinami je v ospredju veščina (nenehnega) učenja. Tu ne mislim samo na formalno izobrazbo, ampak tudi na osebni razvoj, zrelost, kritično in samokritično razmišljanje.
Prav tako učenje ni omejeno izključno na pridobivanje tehničnih veščin v koraku s tehnološkim razvojem v družbi (na primer sposobnost uporabe raznih aplikacij in orodij interneta), ampak zajema tudi razumevanje humanističnih in družboslovnih dognanj in dosežkov.[6] Tako kot »modernost« ne sme biti izgovor za nekritično mišljenje, »tradicija« ne sme biti upravičevanje nepripravljenosti razumevanja novih dognanj humanizma in znanosti. Sodobni čas od posameznika ali posameznice res zahteva veliko. In to drži, saj je za znanje, razumevanje in razvoj veščin treba nameniti čas, delo in mnogo truda.
Kaj torej pomeni veščina v 21. stoletju? Za namene tega prispevka bom odgovor na to vprašanje strnil na sposobnosti in zmožnosti posameznika, ki so v ožjem smislu zamejene s sposobnostjo in zmožnostjo opravljanja funkcij ali nalog poklica ter v širšem smislu hkrati vključujejo tudi družbene veščine. Družbene veščine so tako pomemben gradnik veščin v 21. stoletju in zajemajo veščine učenja, komunikacije, kritičnega in samokritičnega mišljenja, veščine razumevanja in vrednotenja najrazličnejših informacij, s katerimi je prežeto naše življenje.
3. Veščine pravnika v 21. stoletju
Pa analizi pomena veščin v 21. stoletju bom na ta koncept navezal tudi poklic pravnika. Znano je, da je pot do naziva pravnik lahko dolga in naporna. Začne se s formalno (akademsko) izobrazbo, ki praviloma traja pet let. Seveda se izobraževalni sistemi med seboj razlikujejo tako po oblikah izobraževanja[7] kot po načinih preverjanja znanj.[8] Po končani formalni (akademski) izobrazbi praviloma nastopi praktični del pravnikove poti. Pogosto je to v obliki vódene prakse bodisi v pravosodnih poklicih bodisi na širšem pravnem področju, na primer v podjetju. Ta pot je nato kronana z uspehom na pravosodnem izpitu, ki naj bi bil celo zrelostni izpit za pravnika. Nato sledi še leto ali nekaj let praktičnega dela na izbranem pravnem področju in vstop (izvolitev) v poklice, kot so odvetnik, tožilec, pravobranilec ali sodnik. Na hitro povzeta formalnoizobraževalna pot pravnika je polna izzivov in odgovori na vprašanje formalnih zadev opravljanja določenih pravnih poklicev. Vseeno pa ostaja vprašanje, katere veščine potrebuje pravnik v 21. stoletju.[9]
Nekatere pomembne poklicne (pravne) veščine lahko pridobimo na primer že med dodiplomskim študijem. Kot primer naj navedem študij prava v Angliji in Walesu v Združenem kraljestvu. Študent se razmeroma zgodaj sreča z uporabo pozitivnega prava, teoretskih konceptov, tehnik argumentiranja, tehnik jezika in logičnega razmišljanja že na dodiplomskih izpitih v okviru reševanja konkretnih primerov (angl. problem questions), pri čemer sta poleg dobrega in temeljitega poznavanja pozitivnega prava pomembni tudi sposobnost analize in sposobnost aplikacije relevantnega prava na konkretni problem. Tako je pomembno, da smo vešči analize dejstev danega primera, iz katerega moramo izluščiti relevantna dejstva. Prepoznati moramo tudi področje prava, ki se nanaša na dani problem. Logično in razumno moramo to pravo aplicirati na relevantna dejstva primera in na koncu izoblikovati logičen in smiseln sklep. Vse to mora biti podkrepljeno z jasno in logično uporabo jezika. Tako prizadevnemu študentu angleškega in valižanskega prava ni tuja uporaba ratia decidendi in obiter dicta pri uporabi argumentov precedenčnih sodb ali pa teleološke redukcije pri aplikaciji zakonov na dani problem.
Kritično razumevanje prava lahko dodiplomski študent v Angliji in Walesu preizkusi pri esejskem odgovarjanju na vprašanja ali teze. Tu je nujno zelo podrobno poznavanje in razumevanje pravnega pravila, koncepta, načela itd. Esejsko vprašanje od študenta zahteva, da nanj odgovori s kritičnim in analitičnim (ponavadi inkrementalnim) pristopom do določenega problema. Zato mora dobro poznati zgodovino razvoja določenega načela ali pravila in razumeti, zakaj je danes določeno pravilo pozitivno pravo. Odgovor esejskega tipa omejujejo tudi stroga »procesna« pravila, katerih se mora študent držati. Dodiplomski študent prava mora praviloma izbrati vsaj nekaj esejskih in nekaj praktičnih primerov na izpitu, ki traja od tri do štiri ure.
Pravosodni izpit in praksa, ki sledita, sta namenjena predvsem razvoju veščin svetovanja, nagovarjanja porote, zastopanja in drugih komunikacijskih veščin, razumevanja procesa in poklicne etike, pisanja raznih vlog ipd. Tako lahko pravnik poleg znanja usvoji tudi pravne veščine, ki so potrebne za opravljanje pravniškega dela. Toda ali te veščine v 21. stoletju zadostujejo?[10] Vse bolj je jasno, da same po sebi niso dovolj. Že zdaj mnogi pravni izobraževalni programi po svetu združujejo pravo vsaj s sorodnimi znanji ali pa celo tvorijo samostojen specializiran pravni študij. Na primer na New York Law School je pravo združeno s poslovnimi veščinami in ekonomskim znanjem. V konkretnem primeru tega niso storili le z osvežitvijo predmetnika, temveč so odprli nov kampus skupaj s Simon Business School Univerze Rochester, kjer bodo lahko študentje različnih smeri delili svoja znanja in raznolike veščine.[11] Seveda to ne pomeni, da morajo pravne fakultete zdaj ponuditi samo interdisciplinarni študij. Dobro poznavanje in razumevanja prava je nujna osnova za vsakega pravnika, ki jo je koristno nadgraditi tudi z drugimi znanji in drugimi veščinami. Čeprav sta inovacija in prilagajanje pravnega študija v 21. stoletju nujna, ne smemo pozabiti, da obstajajo razlogi, zakaj se je pravni študij razvil, kot se je, torej zakaj je pomembno dobro teoretsko poznavanje prava in raznih pravnih smeri ter področij. To lahko ponazorimo tudi s konceptom »T«, kjer spodnji del črke (vertikalna os) ponazarja poglobljeno in natančno razumevanja prava, pravne logike in konceptov – to, kar pravnika definira in loči od drugih poklicev. Zgornji del črke (horizontalna os) pomeni bolj splošno in širše razumevanje drugih področij, kot sta na primer ekonomija ali psihologija.[12] Z drugimi besedami: dobro in poglobljeno poznavanje prava je za naziv pravnik nujno in osnova. Če želi biti pravnik v 21. stoletju dober, pa izključno pravna znanja in veščine ne zadostujejo.
Ob tem se postavi vprašanje, ali mora pravnik v 21. stoletju torej imeti dve, tri in več diplom. Vsekakor je to lahko dobrodošlo in na primer v Združenem kraljestvu ni neobičajno, da je sodnik tudi zgodovinar, arhitekt itd. To je navsezadnje tudi stvar posameznikove osebne presoje. Na splošno pa menim, da to ni nujno. Če naj bi pravnik poleg pravnih veščin in znanja posedoval tudi druga širša znanja in veščine ter razumel svojo vlogo v kontekstu veščin 21. stoletja, kot je prikazano v drugem poglavju, kako naj to doseže? Eden izmed načinov, da to doseže, je vsekakor izobraževanje in trening na področju veščin mirnega reševanja sporov (mediacije).
4. Mediacijske veščine
Z namenom, da obrazložim trditev o mediacijskih veščinah kot dobri poti pravnika v 21. stoletju, bom na kratko ponazoril, kako poteka izobraževanje mediatorja v Sloveniji ter katere veščine in znanja lahko pridobi. Seveda mediacijsko izobraževanje še ne pomeni, da moramo aktivno mediirati, da bi pridobljene veščine in znanja aplicirali. Ta znanja in veščine lahko vključimo v dnevni proces svojega dela, kakršnokoli že je.
Izobraževanja na področju mediacije v Sloveniji ponujajo razni ponudniki. Med najbolj kakovostne spada Društvo mediatorjev Slovenije, ki je edino društvo v javnem interesu na področju mediacije in v svojih izobraževalnih programih združuje razne (tudi mednarodne) strokovnjake in strokovnjakinje. Izobraževanje zajema osnovno izobraževanje, ki traja 70 ur po 45 minut, in nadaljevalna izobraževanja. Program izobraževanja je oblikovan v skladu s Pravilnikom o mediatorjih v programih sodišč,[13] Pravilnikom o izvajanju mediacije po Družinskem zakoniku15 in Družinskim zakonikom.[14] Poleg formalne primernosti izobraževanja sta pomembna tudi vsebina in način izobraževanja in prav to je njegova največja vrednost. Struktura je jasno razdeljena na teoretični in praktični del, ki poteka v igri vlog in analizi primerov.[15] Poleg teoretičnega znanja o reševanju sporov lahko udeleženec ali udeleženka izobraževanj usvoji številne veščine in znanja, koristna za nadaljnji razvoj. Sem spada veščina komuniciranja v konfliktnih odnosih, ki je vsebuje več tehnik (primer tehnike preokvirjanja – angl. refraiming, objektivizacije ipd.), s katerimi mediator strankam pomaga premostiti določene ovire, ki onemogočajo dosego sporazuma.
Med mediacijske veščine (veščine reševanja sporov) uvrščamo komunikacijske veščine, na primer aktivno poslušanje, veščine postavljanja pravih vprašanj, tehnike mediatorja za obvladovanje močnih čustev, veščino opolnomočenja v okviru ravnovesja moči med strankami, analizo spora (pred začetkom postopka), vodenje strukturirane razprave (mediacijski postopek), veščine pogajanj (facilitiranje pogajanj in načini iskanja rešitev) in še številne druge. Zelo dobrodošle so tudi igre vlog, pri katerih udeleženec ali udeleženka lahko preskusi določene veščine, ki jih sicer pozna le kot teoretični koncept v knjigi. To je zelo dobra predpriprava za nadaljnjo praktično uporabo teh veščin, saj prvič lahko zares preizkusimo, kaj pomeni uporaba prave tehnike v dani situaciji in na pravi način. Vse skupaj spremlja trener oziroma trenerka mediacije in zagotovi, da se udeleženci na napakah tudi učijo.
Že pri izobraževanju in treningu mediacije lahko opazimo, da združuje mnogo konceptov, ki so v ospredju pri veščinah v 21. stoletju na splošno in tudi bolj konkretno med veščinami pravnika v 21. stoletju. Vse od družbenih veščin (aktivno poslušanje, etike) do ožjih veščin (na primer poslovna pogajanja). Na izobraževanju smo deležni tudi interdisciplinarnega pristopa, ker poleg prava in reševanja sporov predavatelji opozorijo tudi na nekatere psihološke vidike (na primer razvoj osebnosti, ki je prikazan z vidika transakcijske analize).
Koristnost in vsestranskost omenjenih veščin se najbolje pokaže prav pri njihovi praktični uporabi. To bom razložil na primeru svoje izkušnje pravnika in mediatorja, večinoma v mednarodnih in čezmejnih gospodarskih sporih in drugih civilnih sporih. Začne se z analizo spora – z razumevanjem pozicij in interesov strank, pravnega in ekonomskega stališča, prepoznavo možnih trkov med izraženimi stališči, vsaj približnim orisom možne rešitve in pripravo prostora ter postopka, na kar vplivajo predvsem število strank in njihove vloge. Že v tej začetni fazi so pomembne veščine analiziranja in družbene veščine. Pogosto je del predpriprav tudi vaja uvodnega nagovora strank, predvsem v bolj kompleksnih zadevah, saj s tem določimo ton in tempo nadaljnjih pogovorov vsaj v prvi mediacijski fazi. V prvi fazi, ko imajo glavno besedo predvsem stranke, mediator uporabi veščine aktivnega poslušanja in včasih tudi pravilnega zastavljanja vprašanj z namenom, da stranki vodi in usmerja znotraj postopka. V drugi fazi, ki jo imenujemo raziskovalna, mediator z uporabo usmerjenih vprašanj in drugih komunikacijskih tehnik praviloma skuša ločiti identiteto strank od problema (spora), prepozna, kaj je pozicija in kaj je interes, ter umesti v vse to tudi pravo in seveda poslovne, ekonomske ali druge interese.
Pozneje v fazi pogajanj so izredno pomembne veščine razumevanja pogajanj in procesa pogajanj, bolj konkretno veščine facilitiranja pogajanj. Poleg številnih tehnik, načinov pogajanj (kolaborativna, distributivna itd.) in pristopov (harvardska šola, behavioristični pristop itd.), ki jih lahko uporabimo, je odločilnega pomena tudi sposobnost in veščina razumevanja postopka mediacije kot celote. To pomeni, da faze pogajanj ne smemo obravnavati ločeno od drugih faz, ampak moramo tehnike in veščine prilagoditi temu, da zagotovimo tudi koherentnost celotnega postopka. Bolj natančno to pomeni, da niso relevantne samo pogajalske pozicije v postopku pogajanj, ampak tudi podatki in stališča iz uvodnih izjav in raziskovalne faze. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da bomo v zadnji fazi izoblikovali vsebino sporazuma in na koncu s kakovostjo vsebine sporazuma poskrbeli tudi za njegovo implementacijo.
Mediacija je postopek reševanja sporov, ki spor obravnava celovito, zato je celovita tudi rešitev. To pomeni, da je vodenje takega postopka izredno zahtevno in zahteva strokovna in širša znanja ter tudi mnoge že omenjene veščine. Prav tako so potrebne določene osebnostne oziroma zrelostne značilnosti mediatorja, ker pogosto razpolaga z zaupnimi in občutljivimi podatki strank, skrbi za ravnovesje moči v postopku ipd. Prav mediacijski postopek je dober kazalnik, kako se lahko različne veščine in različna znanja 21. stoletja uporabijo za dosego istega cilja, tj. mirno in civilizirano rešitev spora. Na primer dobro razumevanje prava je izredno koristno, ko moramo stranki obrazložiti določeno pravno pravilo ali načelo, ki sicer neugodno vpliva na njen položaj. Pri tem potrebujemo razumevanje prava in dobre jezikovne veščine podajanja te obrazložitve. Ko stranki dojameta, zakaj nekaj pravno velja, to pogosto pomaga tudi k oblikovanju končnega sporazuma, ki je koristen za obe stranki. Omenjeni primer ponazarja bolj poglobljeno tehniko objektivizacije, ko ne podamo le informacije o nekem veljavnem pravilu, ampak to pravilo tudi obrazložimo. S tem dosežemo, da stranka tudi razume, zakaj je razumno, da nosi določeno odgovornost, in tako na primer popusti pri določenem stališču v pogajanjih z veliko manj grenkim priokusom.
Vse naštete veščine in znanja lahko pravnik (ali kdo drug) pridobi na izobraževanju in nadaljnjih izobraževanjih za mediatorja ter seveda z njihovo redno uporabo. Še posebej koristno je, če na novo pridobljena znanja in veščine spoji s svojim obstoječim znanjem in veščinami. Pomembno vlogo mediacijskim veščinam že priznavajo nekatere jurisdikcije, na primer v okviru tečaja odvetniškega strokovnega in poklicnega usposabljanja Bar Professional Training Course (BPTC) in v okviru veščin, ki jih mora odvetnik v Združenem kraljestvu poznati, so veščine reševanja sporov obvezen del veščin, ki jih mora bodoči odvetnik (angl. barrister in solicitor) poznati.[16] Z vključitvijo znanj in veščin reševanja sporov lahko dosežemo (ali pa se temu vsaj približamo), da bodo naše veščine in znanja v skladu z zahtevami in potrebami družbe v 21. stoletju.[17]
5. Sklep
Današnji čas in okolje od posameznika zahtevata veliko. Veliko mejnikov in poti do uspeha, ki so bili uveljavljeni še pred kratkim, danes niso več relevantni. To ustreza naravi znanja, ki nikoli ni bilo stacionarno, tako da se mora sodobni človek in tako tudi pravnik nenehno izobraževati in učiti. Ne samo na področju prava in pravnih veščin, ampak še posebej na širšem humanističnem, družboslovnem in tehničnem področju. Odgovor na te izzive tako ni samo prevrednotenje predmetnikov na akademski stopnji izobraževanja, ampak predvsem izobraževanje kot del pravne kulture in pravnega poklica. Takšno širino in veščine nam ponuja tudi izobraževanje za mediatorja. In prav mirno reševanje sporov, ki je sicer prispevek diplomacije, v pravo vnaša dodatno noto civiliziranosti. Prav tako je v naravi veščin in znanja mirnega reševanja sporov, da je izrazito interdisciplinarno in zajema veščine komuniciranja, psihologijo in številne druge. Tako spada v koncept znanj in veščin, ki so in še bodo bistvene za razvoj v 21. stoletju. Seveda mediacijsko izobraževanje ni edina pot, je pa zelo primerna in smiselna. Tudi če udeleženec ali udeleženka ne bosta aktivno mediirala, jima bodo pridobljena znanja in veščine prišle prav pri opravljanju rednega poklica, na primer aktivno poslušanje, analiza spora (poleg pravne analize spora) ipd. Vsakdo, ki se odloča za pot pravnega poklica, bi se moral zavedati, da sta fakulteta in pravosodni izpit samo dva koraka v poklicnem življenju sodobnega pravnika. Prav nič manj nujna nista nenehno učenje in razumevanje sveta, v katerem opravljamo pravni poklic – to pa seveda pomeni razumevanje svojih odločitev in dejanj, ki lahko prispevajo k slabšemu ali boljšemu jutri.
Literatura
Bar Standards Boards (2022). The Bar Qualification Manual.
Bourn, Douglas (2018). Understanding Global Skills for 21st Century Professions. New York: Springer.
Care, Esther, Griffin, Patric, Wilson, Mark (2017). Assessment and Teaching of 21st Century Skills: Research and Applications. New York: Springer.
Centre on the legal profession: The Practice (2015). Educating the 21st Century Lawyer: Integrating business skills with legal knowledge.
Finch, Emily, Fafinski, Stefan (2021). Legal Skills. Oxford: Oxford University Press.
Global economic forum (2020). New Vision for Education: Unlocking the Potential of Technology. Prepared in collaboration with The Boston Consulting Group, Appendices – New Vision for Education. Dostopno na: weforum.org (2. 8. 2022).
Joint Multi-disciplinary Committee on Legal Education, Canadian Bar Association (2000). Attitudes, Skills, Knowledge: Recommendations for Changes to Legal Education to Assist in Implementing Multi-option Civil Justice Systems in the 21st Century: Report. Ottawa Canadian Bar Association.
Solicitor Regulation Authority (2021). Practice Skills Standards. Dostopno na: https:// www.sra.org.uk/become-solicitor/legal-practice-course-route/period-recognised-training/managing-trainees/practice-skills-standards/ (2. 8. 2022).
Vlada Združenega kraljestva (2003). 21st century skills: realising our potential. Dostopno na: www.gov.uk (2. 8. 2022).
Waters, Ben (2017). The importance of teaching dispute resolution in a twenty-first-century law sc
[1] Glej D. Bourn (2018), 5. poglavje.
[2] Glej E. Care, P. Griffin, M. Wilson (2017), 3. poglavje.
[3] Izraz kompetenca v tem prispevku razumemo v okviru kadrovskega področja, tj. lastnosti posameznika, ki omogočajo, da zadovoljivo in primerno opravlja svoje delo in obveznosti, ki so določene z njegovim delovnim mestom.
[4] Združeno kraljestvo sem izbral, ker je večja država, ki ima močno mednarodno prisotnost in je hkrati znana tudi po svojih kakovostnih in mednarodnih izobraževalnih programih. 5 Glej poročilo vlade Združenega kraljestva z dne 9. 7. 2003, Veščine v 21. stoletju: uresničevanje našega potenciala (21st century skills: realising our potential).
[5] N. Jones (2003), povzeto po Bourn (2018): »[…] the essential skills for the 21th Century are to do with flexibility, ability to learn and to transfer learning to new context, personal fulfilment, community development, intercultural understanding and above all the ability to understand and engage with the environmental and social challenges facing us this century.« V slovenščino prevedel A. J.
[6] Glej D. Bourn (2018), str. 268.
[7] Na primer v Sloveniji različne pravne fakultete ponujajo izobraževanja po modelu 3 + 2, 4 + 1 ali celo enoviti pravni študij. V Združenem kraljestvu poleg »tradicionalne« petletne študijske poti poznajo tudi dveletni program, graduate diploma in law (GLD), ki je namenjen posameznikom in posameznicam, ki imajo diplomo z drugih področjih in si želijo kariere v pravu.
[8] Na primer pri preverjanju pravnega znanja v Združenem kraljestvu je pogosta ločitev med akademskim razumevanjem prava (angl. essay question), ko določeno pravno področje (na primer vzročnost v kazenskem ali odškodninskem pravu) analiziramo z vidika teoretskega razvoja določenega koncepta, in praktičnim razumevanjem prava (angl. problem question), ko moramo v odgovoru na izpitni problem uporabiti veščine analize relevantnih dejstev, prepoznave relevantnega pravnega področja, aplikacije tega pravnega področja na konkretni primer ter pisanje logičnega in razumnega sklepa.
[9] Glej E. Finch, S. Fafisnki (2021).
[10] Glej Joint Multi-disciplinary Committee on Legal Education, Canadian Bar Association (2000).
[11] Centre on the legal profession (2015).
[12] Glej F. Headon, v: Centre on the legal profession (2015).
[13] Ur. l. RS, št. 22/10. 15 Ur. l. RS, št. 76/19.
[14] Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.
[15] Za podrobnejši opis glej spletno stran Društva mediatorjev Slovenije, https://www.slo-med. si/izobrazevanja.
[16] Glej Bar Standards Boards (2022) in Solicitor Regulation Authority (2021).
[17] Glej B. Water (2014).