Prispevek je bil prvotno objavljen v Podjetje in delo, reviji za gospodarsko, delovno in socialno pravo 6-7/2022/XLVIII, ki jo izdaja LEXPERA d.o.o., v okviru konference 48. dnevi slovenskih pravnikov, ki se je odvijala 10. In 11. oktobra 2022 v Portorožu. Prispevek je del sekcije: Mediacija kot del prava in veščine mediatorja kot obvezno znanje modernega pravnika (str. 1148–1229).
Postopek rekonciliacije: pravni postopek ali »sprava«?
- Uvod
- Postopek rekonciliacije kot eden od alternativnih načinov reševanja sporov
- Sprava
- Potek postopka in temeljna načela postopka rekonciliacije
- Sklep: pravica do mirnega reševanja spora naj bo tudi človekova pravica
Povzetek
Vsaka družba se srečuje s primeri dolgotrajnih sporov iz preteklosti ali sedanjosti, ki jih z odločbo sodišča ni mogoče rešiti. Lahko so tako hudi, da družbo delijo in hromijo. Postopek rekonciliacije omogoča, da se sodelujoči med postopkom pomiri sam s seboj, z bližnjimi in svetom. To ne pomeni vedno oprostitve protipravnih ravnanj drugih, ampak ima vsak sodelujoči možnost, da mu prisluhnejo, ga slišijo in razumejo. Postopek rekonciliacije je vrsta alternativnega reševanja sporov in pravni postopek. Sestavlja ga nekaj značilnih faz, ki potekajo pod vodstvom mediatorja. Uporabi se lahko tudi za reševanje sporov iz sedanjega časa, ki delijo družbo.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, pravni postopek, sprava, poslušanje, dialog, izmenjava mnenj, odpuščanje, sočutje, odškodnina, mediator, temeljna človekova pravica
Abstract
Every society has its internal disputes, deriving either from the past or present, and paralysing society. Such disputes cannot be resolved with a court's decision. The process of reconciliation provides the participating parties in the process to make peace with oneself and the others. It provides the possibility for the party to be heard and understood, while not necessarily forgiving the unlawful acts. Reconciliation process is a type of ADR and a legal process. It incorporates certain phases and is overviewed by the mediator. It is useful for resolving modern day disputes that divide the society.
Keywords: alternative dispute resolution, legal process, reconciliation, listening, dialogue, exchange of opinions, forgiveness, compassion, damages, mediator, basic human right
1. Uvod
V Sloveniji razprava o spravi poteka že vsaj od nastanka naše mlade države. Zajema pomembna vprašanja in dejanja iz polpretekle zgodovine, ki so pustila v ljudeh travme in se prenašajo iz generacije v generacijo. Še vedno so opazne delitve v družbi na »naše in vaše«, kar zlasti v kriznih časih ovira delovanje družbe, včasih celo države. V zadnjih dveh letih pa se je pokazalo, da teh delitev ne povzročajo samo hude travme iz preteklosti, kot so medvojna in povojna dogajanja, ampak tudi hud dalj časa trajajoč stres, ki ga doživlja večje število ljudi. Tak primer je delitev na »cepilce in necepilce«, zapleti bi lahko nastali tudi v zvezi s pomanjkanjem energentov zaradi vojne in sporov v Ukrajini. Namen prispevka je prikazati postopek, ki je uporaben v takih primerih in ki bi ga država lahko uvedla za reševanje preteklih, sedanjih in pričakovanih hujših sporov med večjimi skupinami ljudi.
2. Postopek rekonciliacije kot eden od alternativnih načinov reševanja sporov
Za pojem alternativnega reševanja sporov (ali s kratico ARS; nekateri uporabljajo tudi izraz miren način reševanja spora) je uveljavljena definicija, da je to katerikoli postopek, ki ni razsojevalni postopek, kot sta pravda in arbitraža.[1] Iz narave »alternativnosti« izhaja, da je število metod ARS neomejeno; ne velja torej načelo numerus clausus. Pri reševanju ali obravnavi sporov uporabljamo metodo zaščite ogroženih ali oškodovanih subjektov civilnih pravic, ki jih ščitimo.[2] Zato tudi za postopek rekonciliacije velja, da je pravni postopek. Po mojem mnenju je ta postopek samostojna vrsta ARS, čeprav ima nekaj podobnosti z drugimi načini reševanja sporov. Postopek sprave po vojnih spopadih ali hudih spopadih med ljudmi bi bilo mogoče uvrstiti med postopke, ki jih teorija označuje za restorativno pravičnost (angl. restorative justice). Ti se začnejo po pravnomočnosti kazenske sodbe krivega storilca. Ena izmed oblik mediacije, namenjenih tem sporom, je mediacija med žrtvijo in storilcem (angl. vic tim-offender mediation). Tak postopek poteka v času, ko je povzročitelj obsojen zaradi kaznivega dejanja in sta z oškodovancem v sporu. Poznamo tudi meddržavne mediacije po koncu vojne. Pri številnih sporih znotraj skupine ljudi ali v državi med različnimi skupinami ljudi pa je travma nastala pred mnogimi leti, desetletji ali celo stoletji. Kot primer bi pri nas lahko navedli spore zaradi medvojnih in povojnih pobojev. V tedanji skupščini je dr. France Bučar izrekel zgodovinski stavek: »Državljanska vojna v Sloveniji je končana.« To je bilo sprejeto z aklamacijo. Začelo se je obdobje, ko so se skoraj vsi déležniki v družbi strinjali, da je potrebna sprava. Postavljen je bil spomenik, veliko se je že spremenilo na tem področju, ni pa še strukturiranega postopka, kako do take sprave priti. Med znane postopke oziroma načine sprave spada tudi t. i. krog pomiritve (angl. peacemaking circle). Postopek sta v Kanadi razvila brata Phil in Harold Gatensby iz tradicionalne oblike krogov pomiritve.[3] Ti se uporabljajo za pomiritev v lokalni skupnosti oziroma skupinah, udeleženi pa niso le prizadeti v sporu, temveč širša skupnost, tj. vsi, ki lahko vplivajo na odnos v tej skupini ali skupnosti in imajo interes, da bi dosegli pomiritev. Vsi sodelujoči sedijo v krogu, brez hierarhije, in si podajajo besedo tako, da govori tisti, ki ima palico v roki. Sodelujoči oblikujejo načela in izrazijo vrednote, ki jih bodo upoštevali. Gre torej za deregulacijo s samoregulacijo. Vedno pa za potek dela v krogu in varen prostor skrbita dva udeleženca (angl. keepers), ki tudi sodelujeta.
John Paul Lederach je v knjigi The Moral Imagination zapisal, da se dve osebi ob srečanju in rokovanju hkrati rokujeta s 300 let zgodovine vsakega od njiju. V to so zajeta pomembna ponotranjena sporočila staršev oziroma prednikov, ki se prenesejo na otroka. Tako je v vsakem od nas vsaj 300 let »sveže« zgodovine staršev in njihovih prednikov.
Društvo mediatorjev Slovenije je ob svoji 10. obletnici leta 2016 priredilo konferenco o postopku rekonciliacije. Potekala je 26. in 27. septembra 2016 na Pravni fakulteti v Ljubljani. Sodelovali so številni tuji in domači strokovnjaki. Dag Hareide je v svojem predavanju o spravi in dialogu[4] opisal primer iz Južne Afrike, kjer poznajo spravne komisije. Delovale so v postopkih rekonciliacije po koncu apartheida. Takrat so bile rane še sveže, žrtve in storilci znani in krivca ni bilo treba iskati. Država je sprejela predpis, da tisti osumljeni za zločine proti pripadnikom druge rase, ki so se pripravljeni pokesati in udeležiti postopka sprave, ne bodo preganjeni naprej. Žrtve in svojci umrlih so tako imeli priložnosti povedati, kaj so prestali, bili so slišani, navzoči rojaki so jih podprli in osumljeni storilec pa jih je poslušal in se pokesal. Te postopke so vodili od države imenovani posredniki. Na filmu, predvajanem na predavanju, je bilo videti, kako je to potekalo. Sprejeli so torej poseben predpis in uvedli postopek, ki je pripeljal do določenih rezultatov.
V sklopu neformalna skupine mediatorjev jugovzhodne Evrope South Eastern European Mediation Forum (SEEMF)[5] sem na študijskem potovanju po Norveški maja 2006 imela priložnost spoznati način, ki ga tam uporabljajo za reševanje odprtih sporov v družbi: imenujejo ga konferenca (angl. conferencing). Gre za facilitiran postopek med vpletenimi v konflikt. Vodi ga nevtralna tretja oseba, pridružijo pa se tudi drugi, posredno vpleteni – družine, prijatelji, sosedi, učitelji v šolah, socialni delavci in vsi, ki imajo interes, da se določen spor reši.[6] Norvežani ta postopek uporabljajo v družinskih sporih, ko gre za družinske odnose, na primer glede izvajanja skrbi in varstva otroka ali glede skrbi za starostnike, ki jih še ne želijo namestiti v domove za starejše. Uporabljajo ga med drugim tudi pri okoljevarstvenih sporih med različnimi skupinami v družbi ali pri načrtovanju sprememb v okolju, ki bodo v družbi predvidoma sprejete nenaklonjeno.
Pri tem naj spomnim na prvo slovensko okoljevarstveno mediacijo Tenetiše, ki je potekala leta 2008. V pogodbi o mediaciji smo dogovorili postopek, opredelili stranke, zastopanje, temeljna načela postopka in način dela ter po treh mesecih dosegli poravnavo. Udeleženi v tem postopku so zanesljivo doživeli pomembno tranzicijo tako v samem sporu kot v medsebojnih odnosih. Vendar postopek rekonciliacije ni klasična mediacija z veliko strankami, kakršna je na primer okoljevarstveni spor. Bistvena razlika med njima je, da je pri mediaciji z veliko strankami (pravni) spor opredeljen že na začetku (na primer okoljevarstvena mediacija o tem, kje naj bo deponija za odlagališče smeti, sežigalnica ali podobno), v postopku rekonciliacije pa se »narodna sprava« lahko začne več desetletij ali stoletij po koncu spopadov ali po krivičnem ravnanju države (na primer spor med staroselci in priseljenci v Avstraliji ali Kanadi).
3. Sprava
Beseda sprava je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljena kot dejstvo, da se kdo spravi s kom. Glagol spraviti pa pomeni s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima oziroma ne kaže več odklonilnega odnosa do koga. To bi pomenilo, da se pri spravi obnašanje oziroma odnos vedno spremeni tako, da ni več odklonilen. Ker pojem sprava večina ljudi povezuje z opravičilom povzročitelja protipravnega ravnanja, pa tega ni vedno mogoče doseči. Povzročitelj je morda umrl že pred leti ali stoletji, morda ni znano, kdo sploh je, ali pa še danes on sam ali njegovi teh ravnanj iz preteklosti ne doživljajo tako kot nasprotna stran v postopku. Utemeljujejo, da je šlo za obrambno ravnanje ali da je »začela« druga stran že v prejšnji vojni (na primer vojne in nasilje na območju nekdanje Jugoslavije), in želijo, naj se najprej opravičijo potomci nasprotnikov, potem se bodo še sami. Ko vpleteni lahko začutijo empatijo in ko mine že veliko časa, je to celo mogoče. Včasih je največ, kar si zmorejo izreči: »Žal nam je, da se je to zgodilo! Razumemo, da vam je bilo težko.« Nerealno je pričakovati, da bo prizadeti oprostil na primer smrt celotne družine ali da bo zlahka oprostil nekaj, kar je že postalo del kolektivnega nezavednega. Mogoče pa je, da začne razumeti, kaj in kako se je dogajalo, zakaj so »drugi« to naredili, ter neha sovražiti.
Sovraštvo je čustvo, ki ga subjekt občuti do druge osebe, o kateri je prepričan, da je zlobna in da ogroža neko njegovo vrednoto. Sovraštvo je čustvo, ki motivira k uničenju, k uboju osovraženega subjekta. Da subjekt drugega oceni kot zlega, mora verjeti, da ta oseba izpolnjuje tri pogoje:
- bistveno ogroža neko njegovo pomembno vrednoto,
- to počne brez ustreznega povoda ali upravičenosti,
- to počne zavestno in namenoma.[7]
Do zmanjšanja medsebojnega sovraštva, ki je vzniknilo na primer pri pobojih med družinami, po Zoranu Milivojeviću vodijo štirje koraki:
- prekinitev nasilnih dejanj, – graditev zaupanja,
- normalizacija življenja,
- ideološka dekontaminacija, za kar je potrebna zgodovinska distanca.[8]
Postopek rekonciliacije za naš primer sprave zaradi medvojnih in povojnih pobojev bi lahko uvrstili v četrto fazo.
Uporaben pa je lahko tudi za preprečitev bodočih hudih sporov (na primer medgeneracijskega spora glede upokojevanja).
Vendar ni treba, da vedno vodi do sprave med ljudmi z odpuščanjem drugim. Izraz rekonciliacija lahko podomačimo tudi kot pomiritev. To lahko pomeni tako posameznikovo notranjo pomiritev ali pomiritev med več ljudmi. Tine Hribar je zapisal:
»Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo, vestjo kot glasom lastne biti. Sprava je mogoča med ljudmi kot ljudmi, ne med ljudmi kot vlogami. Eno je človek kot oseba, drugo pa ta isti človek s svojimi takšnimi in drugačnimi vlogami; mogoča je le etična sprava na medčloveški na medčloveški ravni, med ljudmi kot ljudmi.«[9]
Sovraštvo ali maščevanje je čustvo, ki hudo obremenjuje prav vsakega človeka. Včasih je osvoboditev izpod pritiska negativnih čustev in lastna pomiritev v človekovem psihološkem aparatu edini možni uspeh postopka rekonciliacije. Ko se to zgodi zadostnemu številu ljudi, se spremeni tudi kolektivna zavest. Strinjam se s Hribarjem, da se človek spravi najprej s seboj, nato šele z bližnjimi in na koncu s svetom. Zato »zaukazana« sprava nič ne zaleže in ne pomaga. Rekonciliacija je proces, transformacija in poteka v vsakem izmed prizadetih, nato v skupini ljudi in na koncu v družbi. Ne gre torej za razreševanje spora v klasičnem pomenu, ampak za transformacijo spora. Kadar se ti postopki vodijo strokovno v primeru hudih konfliktov, pa uspeh lahko pričakujemo šele čez desetletje ali več.
4. Potek postopka in temeljna načela postopka rekonciliacije
Pravica zahtevati, da o civilnih pravicah in obveznostih odloča sodišče, obstaja le tedaj, kadar so te pravice in obveznosti sporne. Pogoja spora (contestation, dispute) po mnenju ES ni mogoče razlagati preveč tehnično, treba mu je dati vsebinski in neformalni pomen.[10] Ni treba, da bi bil sporen obstoj pravice v celoti, temveč zadošča, da je sporen njen obseg ali način izvrševanja (postopek se je začel na primer zaradi travme, ki jo je doživel prednik sodelujočega, nato pa se med postopkom ugotovi, da gre za lastno prizadetost sodelujočega, ker ni mogel kandidirati za določeno funkcijo v državni upravi, pa se svoje jeze niti ni zavedal). Spor glede pravice je lahko posledica nesoglasja glede uporabe prava ali obstoja dejstva. Mora pa biti spor pristen in imeti resno naravo. Ko govorimo o postopku rekonciliacije, se lahko »spor« pokaže šele po preteku časa oziroma med postopkom. Pri postopkih sprave, ki jih imamo v mislih, gre lahko za dolgotrajne postopke, kjer se šele na koncu izoblikuje, kaj bi lahko določeni prizadeti dobili kot odškodnino ali opravičilo države ali kaj podobnega. Zato ni mogoče govoriti o klasičnem civilnem sporu med fizičnimi osebami ali oškodovanim in državo; vseeno pa morajo biti vnaprej določeni postopek in temeljna načela, da se sodelujočim zagotovijo varnost, možnost povedati svoje mnenje, enakopravnost sodelovanja v postopku, neodvisnost in nepristranost tretje osebe, ki vodi postopek (mediator), prostovoljnost, zakonitost in javnost postopka.
Ko gre za hude spore iz preteklosti ali sedanje spore, mora neki nevtralni organ ali civilna družba predlagati državi, da začne o določenem problemu postopek sprave. Tak organ bi bil lahko Svet za alternativno reševanje sporov, ki je posvetovalni organ ministra za pravosodje, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ali civilna družba. Po identifikaciji problema (na primer že omenjena sprava zaradi medvojnih in povojnih pobojev) se določi število krajev, kjer bi ti postopki potekali. Imenujejo se tudi mediatorji, ki bi vodili te postopke v posameznih krajih. Gre predvsem za možnost, da se ti postopki organizirajo v določenih okoljih, in to toliko časa, dokler mediatorji menijo, da so še obiskani in da udeleženci izražajo svoje mnenje.
Ti postopki potekajo v več fazah.[11] Prva faza je poslušanje. Vsak sodelujoči ima možnost določen čas (na primer petnajst minut) govoriti o svojem videnju, vedenju, čustvih v zvezi s tem dogodkom. Nihče ga ne sme prekiniti, le mediator ga lahko spodbuja s pravimi vprašanji. Po preteku tega časa mora osebo prekiniti in dati besedo naslednjemu. V tej fazi ni izmenjave mnenj. Mediator le beleži, kaj bi lahko država storila, da bi se tak konflikt transformiral. Kadar smo ljudje zelo jezni, sovražni, maščevalni, ne moremo poslušati drugih, kaj šele jih slišati. Šele kadar smo slišani in razumljeni, lahko poslušamo druge.
V drugi fazi postopka mediator uvede dialog. Dialog poteka po načelih, oblikovanih na Norveškem v okviru Nansen Peace and Dialogue Centre.[12] To pomeni, da ne gre za debato oziroma za prizadevanje, da bi kdo koga prepričal, ampak so dovoljena vprašanja v smeri razumevanja druge osebe. Sodelujoče lahko tudi povabimo, da sami določijo postopek pogovarjanja med seboj. Dialog se začne s tem, da obe osebi govorita o sebi, ne o svojih mnenjih. To pomeni, da lahko povesta tudi druge stvari, ne samo o konfliktu. Upošteva se načelo enakopravnosti. Govoriti je treba o svojih idejah in percepcijah, ne o drugih. Dialog se ne sme začeti z najtežjimi problemi, ampak z najlažjimi. Nastopati je treba odprto in pošteno. Nevtralna tretja oseba nima skrite agende, vendar mora odločiti, če so dosežene meje dialoga. Spodbujati mora aktivno poslušanje obeh oseb, opazovati, kaj povesta in kako. Sodelujoči ne smejo iskati šibkih točk pri drugi osebi, temveč morajo delovati tako, da se druga oseba počuti varno in dobrodošlo. Sprejeti je treba tudi izražanje čustev. Ni treba hiteti, saj dialog zahteva dosti časa.
Potem ko je vzpostavljen dialog, je mogoče začeti tretjo fazo, tj. izmenjavo mnenj in argumentacijo. Zdaj prizadeti že razumejo, da ima vsak svojo resnico in da postopek ni namenjen iskanju resnice, temveč razumevanju posameznikov in njihovih resnic. Sčasoma posamezniki začutijo sočutje in lahko razumejo, da so trpeli tudi drugi. V naših razmerah bi bilo treba vzpostaviti razumevanje druge strani in zavedanje, da potomci tistih, ki naj bi prizadeli prvo skupino, niso krivi za stanje ljudi iz druge skupine. Zlasti sedanje generacije bi sčasoma razumele, da mlajši iz »nasprotne« skupine, ki se ne strinja z njimi, ni deloval proti njim in »ni hudič«, ampak človek. Tisti, ki bi menili, da so krivi, ali njihovi predniki bi se lahko tudi opravičili. Vendar je to pri takšnih hudih zamerah malo verjetno. Mogoče pa je in to je cilj, da razumejo trpljenje drugih oziroma pokažejo sočutje.
V četrti fazi postopka ljudje odpustijo drugim ali (in) se razbremenijo svojih negativnih čustev (sovraštva ali maščevalnosti). Za mediatorja pa je pomembno, da sproti ugotavlja, ali lahko država kaj stori, da bi te spore lažje rešili oziroma odpustili tisto hudo, kar so ljudje opisovali. Čim bolj resni so ti spori, tem dlje traja postopek rekonciliacije. John Paul Lederach je na konferenci ob 10. obletnici podpisa sporazuma med Irci in Angleži (Good Friday Agreement, podpisan 10. 4. 1998)[13] povedal, da je pri hudih sporih po resnem delu v rekonciliaciji šele po desetih letih mogoče zaznati prave premike v zavesti ljudi. Gre torej za proces tranzicije, ki se začne v posamezniku, in ko se to zgodi pri dovolj velikem številu ljudi, se to zazna v družbi. Pri sporih, ki nastanejo v sedanjem času in pri katerih vemo, kaj želimo doseči, pa je mogoče pričakovati hitrejše učinke (na primer okoljevarstveni spor glede vode na obali, spor glede pokojninske reforme).
Vloga javnosti v takem postopku je, da nemo posluša. Če se kdo oglasi nepovabljen, pa mora takoj zapustiti prostor (če mediator pričakuje nered, lahko zahteva asistenco policije), saj sta varnost in sproščenost sodelujočih izredno pomembna. V tem postopku ni prave kontradiktornosti, saj se vse do tretje faze tisti, ki se ne strinja z argumenti drugega, sploh ne more oglasiti ali neverbalno nasprotovati. Lahko torej govorimo o notranjem krogu sodelujočih in zunanjem krogu, v katerem so samo nemi poslušalci.
5. Sklep: pravica do mirnega reševanja spora naj bo tudi človekova pravica
Menim, da bo prišel čas, ko bo Evropsko sodišče za človekove pravice 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP) razlagalo tako, da mora država zagotoviti ljudem poleg dostopa do sodišča tudi dostop do mirnega reševanja spora. Pri civilnih in gospodarskih sporih bi to lahko vključevalo obvezno sodelovanje strank v takih postopkih, ne pa obveznega dogovora. Stranke želijo hitre, cenejše postopke. Predvsem pa si želijo biti slišane, razumljene in imeti možnost sokreirati postopek. Pri sporih na ravni družbe, ki so v preteklosti povzročali in še v sedanjosti povzročajo hujše motnje v odnosih med ljudmi, pa je potreben postopek, ki omogoči transformacijo teh odnosov v znosne oziroma boljše. Preglasovanje v parlamentu tu ne prinese rešitve. Demokracija je tudi v možnosti izbire različnih postopkov reševanja sporov.
Literatura
Betetto, Nina (2011). Mediacija v teoriji in praksi. Ljubljana: Društvo mediatorjev Slovenije.
Galič, Aleš (2004). Ustavno civilno procesno pravo. Ljubljana: GV Založba.
Hareide, Dag (2016). Reconciliation and dialog. Ljubljana: gradivo Društva mediatorjev Slovenije.
Lederach, John Paul (2003). The little book of Conflict transformation. USA: Good books.
Milivojević, Zoran (2007). Novi Sad: Psihološki institut Novi Sad.
Paus, Karen Kristin (2010). ADR/Mediation in South Eastern Europe. Durres: CSSP.
Triva, Siniša (2004). Građansko parnično procesno pravo. Zagreb: Narodne novine.
[1] Glej N. Betteto (2011), str. 13.
[2] Glej S. Triva (2004), str. 3.
[3] K. K. Paus (2010), str. 29.
[4] Glej D. Hareid (2016) in spletno stran www.slo-med.si.
[5] Ustanovljena je bila leta 2005 in je delovala do leta 2012.
[6] Glej K. K. Paus (2010), str. 35.
[7] Glej Z. Milivojević (2007), str. 435.
[8] Ibidem, str. 459.
[9] Dostopno na: https://www.sazu.si/events/60debe442c (9. 8. 2022).
[10] Glej A. Galič (2004), str. 30.
[11] V prispevku opisani model temelji na norveškem primeru, ki so nam ga predstavili na študijskem obisku na Norveškem leta 2006, ki je bil organiziran za mediatorje iz SEEMF. Avtorji postopek opisujejo različno. V prispevku ne želim na splošno dodelati vseh faz postopka, kakor bi bile za nas najboljše. Model se lahko izdela pred začetkom postopka za določen spor.
[12] Primerjaj D. Hareid (2016), str. 16.
[13] Glej spletno stran http://peacemaker.un.org/node/1697 (9. 8. 2022).