Mediacija je strukturiran in strokoven način reševanja spora s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja), ki s svojim delovanjem in strokovnim znanjem strankam pomaga doseči sporazum. Postopek mediacija temelji na mnogih načelih najbolj ga definirajo načela zaupnosti, prostovoljnosti in nevtralnosti mediatorja. Mediacija sodi med alternativne načine reševanja sporov kamor sodijo tudi arbitraža, pogajanja, zgodnja nevtralna ocena, med-arb, arb-med itd.

Bistvene, na prvi pogled vidne značilnosti mediacije so:

  • spor se skuša rešiti v strukturiranem postopku,
  • sodelovanje nevtralne tretje osebe, ki ima strokovno znanje in pridobljeno primerno znanje   za vodenje mediacij,
  • mediator ne sprejema zavezujoče odločitve lahko pomaga pri oblikovanju najbolj primernega sporazuma za obe stranki,
  • sporazumna rešitev, usmerjena v prihodnost,
  • zaupnost in prostovoljnost.

Mediacija strankam omogoča, da pri oblikovanju rešitve njunega spora aktivno sodelujeta pri čemer ju skozi postopek vodi primerno usposobljen mediator. V primerjavi s sojenjem kjer stranki nimata že omenjene avtonomijo pri sooblikovanju sporazuma, ki naslavlja njun spor. Sojenje praviloma poteka strogo na podlagi prava, načel in pravne logike. V postopku mediacija lahko stranki naslovita tudi druga področja poleg pravnega na primer stranki v gospodarskem sporu, ki želita nadaljevati svoje poslovanje, lahko v sporazum vključita tudi ta, ekonomski interes. Še vedno pa postopek mediacija poteka zakonito in v skladu z pravili. Pomembna razlika, med omenjenima postopkoma, je tudi to, da pri sojenju odloči, na podlagi omenjenega pravnega kriterija, sodnik. Pri mediaciji mediator ne odloča.