Spori so normalen in včasih nujen del življenja. Ko se s sporom soočimo, imamo možnost, da izberemo kako bomo ta spor naslovili. Poleg drugih oblik alternativnih reševanj sporov je mediacija zelo primeren in učinkovit način reševanja sporov. Če se upravljanja našega spora lotimo preudarno in s tem prehranimo na finančnih izdatkih, stresu in času ter seveda dosežemo sporazum, ki je za naš spor dober in upošteva tudi interese druge stranke. Mirno reševanje sporov je civilizacijski doseže človeške družbe in to je prepoznano v mnogih mednarodnopravnih dokumentih.
Najpogostejši vzgibi odločitve za mediacijo:
- pripravljenost strank in odvetnikov za pogajanje,
- vključenost mediatorja kot nevtralne in strokovne osebe, ki vodi postopek
- hitrost postopka,
- nadzor nad postopkom in rešitvijo,
- z mediacijo dosežena rešitev je prilagojena konkretnemu sporu,
- pravni okvir ne reši težave dokončno,
- finančno ugodna rešitev,
- postopek je usmerjen v prihodnost, ne v preteklost,
- skupen prihodnji interes,
- utrujenost zaradi (sodnega) postopka,
- ohranitev odnosa, ali previdno končanje dolgotrajnega odnosa,
- več postopkov ali sporov med istimi strankami,
- interes za zaupen postopek,
- nujna prožna rešitev,
- dolgotrajna rešitev, ki jo bosta stranki spoštovali.
Kdaj mediacija ni mogoča?
Eno izmed bistvenih načel, ki veljajo v postopku mediacije, je načelo prostovoljnosti. To pomeni, da morajo vse vpletene stranke podati soglasje k postopku mediacije. Če tega soglasja ni, potem se mediacija ne more začeti.
V primeru kaznivih dejanj ali hujših kršitev človekovih pravic, je sodišče bolj primeren naslov za odločanje v sporu kjer je potrebna zaščita posameznika s strani sodišča.
Včasih stranki potrebujeta sodno odločitev (precedens) takrat je sodišče pravi naslov. Sporazum, dosežen v postopku mediacije, zavezuje samo stranke, ki so bile del postopka.
Najpogostejši vzgibi odločitve proti mediaciji:
- pomanjkanje vsakršnega pogajalskega prostora,
- konflikt se je preveč stopnjeval,
- prejšnja mediacija ni bila uspešna,
- preveliko neravnotežje moči,
- vsaj ena stranka ne more braniti svojih interesov,
- strankino kulturno okolje ni naklonjeno mediaciji,
- spor je mogoče rešiti le v sodnem postopku,
- stranka želi zavlačevati sodni postopek,
- popolna nezmožnost ene od strank zaupati drugi, da bo spoštovala dogovor,
- čustvena potreba ene od strank, da bi prizadela drugo, ali ji škodovala.