Besedilo je objavljeno z dovoljenjem uredništva in je bilo prvotno objavljeno v reviji Podjetje in Delo, 6/7, 2025 LI str. 1076 - 1113 v sklopu sekcije Gospodarstvo in mediacija - kako prepoznati primerno rešitev spora in spor učinkovito rešiti.
Pet točk za prepoznavanje primernosti reševanja spora z mediacijo
- Uvod
- Pet točk za prepoznavanje primernosti reševanja spora z mediacijo
- G ospodarski spor, ki upravi ali vodjem delovnih procesov v podjetju jemlje veliko časa in energije, vendar gre za pomembna tveganja in v podobnem primeru Vrhovno sodišče še ni odločilo ali pa stranki sodbe Vrhovnega sodišča ne želita pridobiti, ker je izid pravde negotov
- Gospodarski posli iz dolgoročnih poslovnih razmerij
- Gospodarski spori, ki terjajo hitre rešitve
- S pori, zaradi katerih trpi javna podoba podjetja in pri katerih vsaj ena stranka ne želi, da spor pride v javnost; sojenje je javno in poteka pred javnostjo
- G ospodarski spori z negotovo pravno podlago ali negotovim finančnim stanjem strank
- Sklep
Povzetek
V Sloveniji vse premalo gospodarskih sporov rešimo z mediacijo. Za nekatere gospodarske spore je najprimernejša prav mediacija, vendar je ta možnost pogosto prezrta. Ni dovolj, da podjetja samo »poskusijo« rešiti spor z mediacijo. Na primer v ZDA podjetniki pridejo v mediacijo odločeni, da se bodo dogovorili. Dober mediator se pripravi in prilagodi svoje tehnike vrsti spora in strankam. Vsaj pet primerov je, v katerih je spore vredno reševati z mediacijo. To so: (1) spori z velikimi tveganji, glede katerih v podobnem primeru še ni bilo odločitve Vrhovnega sodišča RS, (2) spori iz dolgoročnih poslovnih razmerij, (3) spori, ki terjajo hitre rešitve, (4) spori, v katerih je lahko ogrožena javna podoba podjetja, in (5) spori z negotovo pravno podlago ali negotovim finančnim stanjem strank.
Gordana RISTIN, magistrica pravnih znanosti, podpredsednica Društva mediatorjev Slovenije, e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Ključne besede: mediacija v gospodarskih sporih, spori z velikimi tveganji, dolgoročna poslovna razmerja, hitre rešitve, javna podoba podjetja, negotova pravna podlaga spora, negotovo finančno stanje strank
Abstract
In Slovenia, commercial disputes are still too rarely resolved through mediation, despite the fact that certain categories of such disputes are particularly well-suited to this method. These cases are frequently overlooked. It is insufficient for companies to merely “attempt” mediation; for example, in the US, business parties often enter mediation with a strong commitment to reaching a settlement. An effective mediator prepares and adapts their approach to the nature of the dispute and the specific characteristics of the parties involved. There are at least five categories of disputes where mediation is particularly advisable: (1) high-risk disputes in areas where the Supreme Court of the Republic of Slovenia has not yet established precedent; (2) disputes arising from long-term business relationships; (3) disputes requiring expedited resolution; (4) disputes that may jeopardize a company’s public reputation, and (5) disputes characterized by uncertain legal grounds or uncertain financial circumstances of the parties.
Keywords: commercial dispute mediation, high-risk disputes, long-term business relationships, rapid dispute resolution, corporate public image, uncertain legal grounds, uncertain financial circumstances of the parties.
1. Uvod
V sistemu sodišču pridružene mediacije izvajamo mediacije v družinskih, civilnih in gospodarskih sporih. O izvajanju sodišču pridružene mediacije obstaja statistika od leta 2001, ko smo začeli z mediacijo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Od leta 2009, odkar veljava Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS),[1] ki je vpeljal ponujanje možnosti mediacije v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah, pa se je število zadev, pri katerih se ponudi mediacija, povečalo. Statistika za vsa leta pokaže, da so izmed vseh vrst sporov stranke v gospodarskih sporih najmanj sprejemale ponudbo sodišča (razen leta 2004).[2] V Sloveniji je največja služba za alternativno reševanje sporov (ARS) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je največ zadev. Leta 2024 so stranke v gospodarskih sporih podale soglasje za mediacijo samo v 13,8 odstotka ponujenih primerov, kar je najmanj izmed vseh vrst sporov.[3] Verjamem, da je za podjetja in uprave podjetij najceneje rešiti spor pred pravdo, nato pa na prvi stopnji sojenja, ko je tožba šele vložena in je tožena stranka podala odgovor nanjo. Sprašujem pa se, zakaj je relativno malo soglasij v gospodarskih sporih. Žal nimamo statistike za zasebne mediacije. Res je, da kolegi mediatorji poročajo, da se število mediacij pred pravdo povečuje in da so pretežno uspešne. Vendar to ni zadosti, da bi bilo v poslovnem svetu splošno znano in bi se stranke pogosteje odločile poskusiti mediacijo pred tožbo.
V gospodarskih sporih sodelujejo odločevalci, ki so praviloma visoko izobraženi, ki so opravili številna izobraževanja o pogajanjih in znajo dobro obvladovati čustva. V družinskih sporih pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sta stranki leta 2024 podali soglasje v 30,8 odstotka ponujenih zadevah, v gospodarskih pa le 13,8 odstotka. Soglasje za mediacijo poda odločevalec v sporu (uprava oziroma direktor) in se posvetuje s hišnim pravnikom ali odvetnikom, s katerim stalno sodelujejo ali ga najamejo za ta spor. Pred tožbo so bila pogajanja, ki so se očitno zaključila neuspešno, in sledila je tožba. Ker pogajanja pogosto potekajo tekmovalno, se zadeva zaključi s pravnimi grožnjami in vložitvijo tožbe (tj. z vojno). Odločevalci pogosto razmišljajo, da je mediacija brez pomena, če so pogajanja pokazala, da se ponudbe zelo razhajajo.
2. Pet točk za prepoznavanje primernosti reševanja spora z mediacijo[4]
Namen prispevka je podati vsaj pet značilnosti, ki naj odločevalcem v podjetjih in odvetnikom olajšajo prepoznati spor, primeren za mediacijo, in sicer pred tožbo ali vsaj med sojenjem. Teh lastnosti oziroma značilnosti (točk) gospodarskega spora je še več, a če pri sporu prepoznamo vsaj eno izmed njih, je treba pomisliti na mediacijo.
2.1. Gospodarski spor, ki upravi ali vodjem delovnih procesov v podjetju jemlje veliko časa in energije, vendar gre za pomembna tveganja in v podobnem primeru Vrhovno sodišče še ni odločilo ali pa stranki sodbe Vrhovnega sodišča ne želita pridobiti, ker je izid pravde negotov Upravljanje pomembnih tveganj je ena najpomembnejših veščin in znanj za podjetnike; je pa tudi zakonska zahteva.[5] Ko pride do spora, je treba narediti številne analize, tudi analizo tveganja, preigrati vse možnosti glede zaostritve spora, časovno analizo, pripraviti najboljšo možnost za primer, da se pogajanja izjalovijo, izračunati področje možnega dogovora in tudi najslabšo možnost za podjetje v primeru, da dogovora ni. Izračuni včasih pokažejo velika tveganja, lahko pa se tudi pokaže, da je kdo v podjetju naredil napako, lahko gre za »smolo« ali nepričakovano dogajanje na trgu, ki ga nismo mogli predvideti. Nerešeni spori zahtevajo rezervacije v računovodskih bilancah, kar je tudi za podjetje neugodno.
Najslabše je, če se podjetja ob taki situaciji spustijo v pogajanja na tekmovalni način. Povedo začetne pozicije, maksimalna pričakovanja in čakajo, da druga stran popusti. Včasih si sedijo nasproti pogajalski timi, ki nimajo zadostnih podatkov o sporu in preteklih dogodkih, ne vedo, ali je možno še kakšno sodelovanje, zlasti pa ne vedo nič o željah in potrebah druge strani.[6] Na prvi pogled bi se morda zdelo, da tak spor ni za mediacijo; vendar je ravno obratno.7 Ko se stranki sprostita (pa čeprav samo v ločenem sestanku z mediatorjem), se ob pravih tehnikah vzpostavi zaupanje. Stranki sta izgubili zaupanje, med mediacijo pa se lahko ponovno vzpostavi. Ko se taki spori rešijo, se podjetniki lahko obrnejo naprej, medtem ko jih pravda stalno vleče nazaj ter jim jemlje čas in denar. Včasih v mediaciji stranke povedo, da direktorja nista spregovorila že šest let, saj je po vložitvi tožbe komunikacija prenehala.[7] Mediatorji imajo na voljo vrsto veščin in tehnik, da pomagajo strankam najti rešitve.
V sodišču pridruženi mediaciji je prednost prav to, da sodišče ponudi mediacijo – kot nekdo nevtralen. Pred pravdo pa je včasih problem, ker stranki menita, da če prva ponudi mediacijo, bo videti, kot da se boji pravde, ker bo izgubila, saj ve, da pravno nima prav. Tedaj je modro najti nekoga nevpletenega v spor, da mediacijo ponudi obema.[8] Zato so v pogodbah izjemno pomembne mediacijske klavzule, ki silijo obe stranki, da pred vložitvijo tožbe obvezno poskusita mediacijo pri določenem izvajalcu za alternativno reševanje sporov (v nadaljevanju: ARS).
Društvo mediatorjev Slovenije je že večkrat predlagalo, da se Obligacijski zakonik dopolni tako, da je obvezna sestavina gospodarske pogodbe klavzula za ARS, in kadar je ni, čeprav bi morala biti, bi se štelo, da morata stranki vseeno poskusiti mirno rešitev spora, sicer se tožba zavrže.
2.2. Gospodarski posli iz dolgoročnih poslovnih razmerij
Stranke imajo pogosto dolgoročna poslovna razmerja. Tipičen primer je gradbena pogodba med naročnikom in izvajalcem, lahko gre celo za večletni projekt.[9] Ko se med gradnjo pokažejo nove okoliščine zaradi materiala ali okolja, pride do zamud, lahko nastopi problem sklepanja aneksa. Če je v pogodbi dogovorjeno, da je treba spor hitro rešiti, na primer s hitro arbitražo pri določeni organizaciji, je že nekaj. Najhuje je, kadar stranka vloži na sodišču predlog za izdajo začasne odredbe in za zavarovanje dokazov ter predlaga ustavitev del; tako se projekt lahko zavleče za dalj časa. Včasih so stranke celo sklenile posel kot FIDIC-posel,[10] a izključile določbe o mirnem reševanju spora med izvajanjem posla. Pravila o ARS so pogosto izključena, zlasti kadar je naročnik država, javno podjetje ali občina. Temu pa verjetno botruje strah, da bi v primeru poravnave med izvajanjem posla sodelujočim kdo očital, da je šlo za korupcijo.[11] Tako se zgodi, da se pomembne gradnje ustavijo ali podaljšajo celo za nekaj let. Gradnja se zato podraži in vse deluje »sumljivo«. Hkrati v ozadju lahko potekajo človeške drame v razmerjih med izvajalci in podizvajalci, ki zaradi zastoja ne dobijo plačil in pridejo celo v stečaj. Naročnik pa se sklicuje, da dela niso bila ali niso bila pravilno opravljena, in ne plača dogovorjenih obrokov. Zanimivo pa je, da so inženirji na svetovni ravni že leta 1913 ustanovili združenje FIDIC in sprejeli splošne pogoje, ki so mednarodno priznani kot standardni pogodbeni dokument.[12] Posebno poglavje v pogojih FIDIC je namenjeno reševanju sporov. Prav gradbeni inženirji (in ne pravniki) so ocenili, da je pri gradbenih pogodbah pomembno, da se že vnaprej predvidi, kako se bodo reševali spori, ki so pri takih gradnjah pogosti.
Ne le gradbena pogodba, tudi prodajne pogodbe so lahko dolgoročne in s časom zahtevajo vrsto sprememb. Lahko so tudi najemna (zakupna) razmerja, posojilne pogodbe. Tudi prevozne pogodbe so primerne za mediacijske klavzule in mediacijo. Nato je cela vrsta razmerij iz intelektualne lastnine. Lahko so tudi pogodbe o komisiji, skladiščenju in podobno.
Eden izmed kolegov, ki je izpolnil vprašalnik, je napisal, da je mediacija učinkovita tudi pri sporih majhnih vrednosti, ki se ponavljajo. Niso samo spori z velikimi vrednostmi spornega predmeta »nadležni«. Namesto da podjetje vlaga vedno nove tožbe, lahko v enem postopku mediacije zapre veliko pravd ali celo izvršilnih postopkov. To velja za najemna razmerja, mesečno plačevanje stroškov in podobno.
2.3. Gospodarski posli, ki terjajo hitre rešitve
To so spori, ki zaradi podlage oziroma pogodbe, na kateri temeljijo, morajo biti hitro rešeni. Lahko pa hitro rešitev zahtevajo dejanske okoliščine primera. Taki so na primer spori glede dobave energije, ki je nujna za poslovanje podjetij in življenje ljudi.
Hitro rešitev zahtevajo tudi izvedeni finančni instrumenti. Gre za pogodbo, s katero pogodbenika pridobita pravico ali se zavežeta, da bosta opravila določena dejanja v zvezi z osnovnim sredstvom. Osnovno sredstvo so lahko finančni vrednostni papir, indeksi, obresti, bonitetna ocena, surovine, valuta, plemenite kovine in elektrika. Najpogosteje gre za terminske pogodbe, menjalne posle, finančne pogodbe na razlike in vnaprej dogovorjene posle.[13] Gre za iskanje dobička na podlagi gibanja cen osnovnih sredstev.[14] Za take posle so v mednarodnem združenju za zamenjave in izvedene finančne posle ISDA pripravili arbitražni vodnik.[15] V primerih, kadar so dopustna pogajanja, po mojem mnenju mediacija ni izključena.
Opozoriti je treba tudi na spore, ki bi jih bilo mogoče hitro rešili, vendar je ozadje spora v posebnih odnosih med družbeniki ali upravo in družbo, zlasti ko gre za družbe v družinski lasti. Zaradi interesa podjetja je treba zadevo reševati hitro in zaupno. Lahko se začne kot gospodarski spor med dvema družbama, vendar je v ozadju kopica slabih odnosov znotraj ene izmed družb ali v obeh. Takrat mora mediator pomagati, da se ti odnosi spremenijo, pri čemer mora morda uporabiti enake tehnike kot v družinskem sporu.
2.4. Spori, zaradi katerih trpi javna podoba podjetja in pri katerih vsaj ena stranka ne želi, da spor pride v javnost; sojenje je javno in poteka pred javnostjo
Danes novinarji sledijo razpisu glavnih obravnav na sodiščih in znajo izbrati ravno take, v katerih vsaj ena stranka ne želi javnosti. Taka poročanja so za javnost zanimiva. To velja tako za zasebne gospodarske družbe kot za javne subjekte ali družbe, ki so v lasti države ali občine. Gospodarstveniki ne želijo pričati o nekaterih zadevah, kot so poslovna politika, bodoče naložbe, projekti, ki potekajo, ipd. V takih primerih je najbolje, da se stranki dogovorita za zasebno mediacijo, saj je lahko tudi dogovorita, da je dejstvo mediacije zaupno, lahko pa je zaupna tudi vsebina poravnave.
Ko gre za dogovor o javnih sredstvih, pa tudi zasebna mediacija ne more onemogočiti, da bi javnost izvedela za vsebino poravnave. Lahko pa se med mediacijo marsikaj že izvrši in je možna delna rešitev. Če je mediacija potekala v okviru sodišču pridružene mediacije, mora sodišče poravnave pokazati, ko »javnost« izkaže pravni interes. Samo v sporih, pri katerih je javnost izključena, tega ni treba. Zato stranke včasih pred podpisom sodne poravnave zapišejo dogovor v obliki notarskega zapisa po umiku tožbe.
Mediacija je zelo neformalen postopek. Stranki se v pogodbi o mediaciji lahko dogovorita, da bosta delali z mediatorjem le določeno število ur ali dni, da bodo imeli samo ločena srečanja in tako varovali poslovne skrivnosti ipd. Gre za načelo dispozitivnosti in ekonomičnosti. Vsega tega se med sojenjem ne da dogovoriti.
Ni namen tega prispevka opisovati, katere tehnike so pri posamezni obliki mediacije najboljše. Želimo le opozoriti, da se stranki z mediatorjem lahko dogovorita za proces, ki ustreza vsem in varuje željo po zaupnosti postopka in vsebine spora.
2.5. Gospodarski spori z negotovo pravno podlago ali negotovim finančnim stanjem strank
Običajno si podjetja pred tožbo pomagajo s pravnimi mnenji pravnih strokovnjakov na določenem področju. Pisci naročenega mnenja poskušajo najti čim več pravnih razlogov, ki bi naročniku prinesli zmago v pravdi. Pri tem se ne ozirajo na bodoče možne posle in tudi ne na odnose med podjetji. Tako mnenje pridobi tudi druga stran. Pogosto se odločijo za pravdo, posebno, če še ni nobene odločitve Vrhovnega sodišča v podobnem primeru. Pogosto je negotovo, kaj bi razsodilo Sodišče EU, če gre za področje, ki je urejeno s pravom EU. Po eni strani je to za mediacijo ovira, lahko pa je ravno primer, ko si stranki ne želita večletnega sojenja z negotovim izidom. Menim, da je zadevo treba dobro preštudirati in strankam v takem primeru ponuditi mediacijo.[16]Negotovo finančno stanje podjetij lahko vnese razdor v poslovna razmerja, saj se lahko razve, da je podjetje v slabem finančnem položaju. To lahko kažejo tudi bilance podjetja. Upnik tako posumi, da v izvršbi ne bo dobil nič, pa čeprav bi v pravdi zmagal. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)[17] sicer v 48. členu in naslednjih predvideva možnost obvezne mediacije, ko sodišče napoti stranke in upravitelja na mediacijo, da pospeši postopke. Vendar je možnost dogovora omejena in pogosto za upnika že prepozna.
Velikokrat so spori z negotovo pravno podlago takšni, v katere je vpletenih veliko strank. Žal se pri nas taki spori zelo redko znajdejo v mediaciji. Dober primer bi bil v položaju, ko je nejasno, da bi bila pravna podlaga spora izpolnitev določene pogodbe ali odškodnina zaradi določene protipravnosti ravnanja. Mediacije z veliko strankami so res bolj zahtevne in terjajo posebno trenirane mediatorje. Vendar je mogoče doseči, da se stranke strinjajo o mediaciji tudi v zelo zahtevni sporih.[18] Možno je, da gre za kompleksno zadevo z veliko pravnimi podlagami in zahtevki. Ko ljudje pridejo na sodišče, pričakujejo rešitev življenjskega problema. Sodišče lahko reši pravne spore, življenjski problem pa lahko ostane nerešen.
3. Sklep
Poznavanje postopka mediacije ter njenih temeljnih načel in tehnik je izjemno pomembno. V praksi sem pogosto ugotovila, da odločevalci v podjetjih ne poznajo koristi, ki jih lahko prinese tak postopek. Faza raziskovanja, ki je v mediaciji najbolj pomembna, je za odločevalce neznanka in nekaj, kar je odveč. Pravniki v podjetjih in tudi odvetniki pa so prepričani v svoja pogajalska znanja in ne predlagajo mediacije, saj menijo, da tudi mediacija ne bo uspela, če pogajanja niso. Mediacijo lahko označimo za postopek, ki sledi neuspešnim pogajanjem. Vendar so nekateri gospodarstveniki pripravljeni poslušati drugo stran in povedati svoje interese in se na koncu dogovoriti.
Izračunajo vsa tveganja, spoznajo drugo stran in prevzamejo odgovornost za sklepanje kompromisa. Do drugega podjetnika in odvetnika imajo spoštljiv odnos, na ločenih sestankih izkažejo svoje interese in poslušajo interese druge stani. Potem gredo v pogajanja. Vse več je direktorjev, ki v lastnih podjetjih uporabljajo veščine in tehnike, ki jih uporabljamo mediatorji. Žal so najmanj uspešne mediacije, v katerih so stranke javni zavodi, družbe v državni lasti, država in lokalne skupnosti. Za take primere bi bilo treba v podzakonskih aktih ali aktih teh podjetij predpisati, da mora biti vsaka poravnava strukturirana tako, da se vidita pravna podlaga za dogovor in objektivizacija višine dogovorjenega zneska.
Literatura
Golann, Dwight (2009). Mediating Legal Dispute. Boston: ABA Section of Dispute Resolution.
Hajtnik, Zoran, Ristin, Gordana (ur.), et al. (2011). Mediacija v teoriji in praksi. Ljubljana:
Društvo mediatorjev Slovenije.
[1] Ur. l. RS, št. 97/09.
[2] Statistike so objavljene v skladu z določili Sodnega reda kot bilten Sodna statistika na https://podatki.gov.si/dataset/sodna-statistika-bilten/ (12. 8. 2025).
[3] Vir podatkov: www.sodisce.si/okrolj/mediacija/ (12. 8. 2025).
[4] Teh pet točk temelji na rezultatih ankete, h kateri sem povabila 20 mediatorjev v gospodarskih sporih; nanjo jih je odgovorilo 16. Dodala sem tudi svoja dolgoletna opazovanja ter izkušnje mediatorke in sodnice. Rezultati so bili: pomembna tveganja in ni odločbe Vrhovnega sodišča (15), dolgoročna poslovna razmerja (16), hitra rešitev spora (16), javna podoba podjetja (14), negotova pravna podlaga ali negotovo finančno stanje podjetja (10). Druge možnosti so bile še minorne zadeve (7), spori med družbeniki (9), nesporazumi v odnosih (1).
[5] Na primer 138. člen Zakona o bančništvu (ZBan-2), Ur. l. RS, št. 25/15.
[6] V zasebni mediaciji sem mediirala gospodarski spor, v katerem stranki nista vedeli, kako bo sodišče razsodilo, ker sodne prakse o tem ni bilo. Šlo je delno za problem, povezan z nedokončanim lastninjenjem, in še drugi spor, ki ga zaradi načela zaupnosti ne bom razkrila. Nihče ni želel sojenja in sodbe, želeli pa so še naprej sodelovati. Edini skupni interes na prvih srečanjih je bil: stranki želita obstati na trgu in ne želita uničiti drugega podjetja. Po trimesečni mediaciji sta stranki našli številne skupne interese in se dogovorili za rešitve, ki so delno izhajale iz osnovnega spora, a je šlo tudi za nove priložnosti. Zaradi načela zaupnosti ne morem dati več podatkov. 7 Pogosto vprašanje mediatorja je: kaj bi vi lahko naredili, da bi druga stran uresničila svoj največji interes?
[7] Eden izmed direktorjev mi je kot mediatorki zaupal, da se mu zdi sojenje ukvarjanje z najbolj bolečimi in negotovimi dejstvi in da se ob tem fizično počuti, kot bi ga suvali s prstom v oko in nič več ne vidi.
[8] To je lahko tretji gospodarstvenik, ki deluje na tem področju, pa je slišal za spor, ali eden izmed družbenikov podjetja, ki se ni pogajal in nima zamer do druge stranke, ima pa močen interes, da se spor reši.
[9] V anketi, v kateri sem mediatorje spraševala, kateri gospodarski spori so najprimernejši za mediacijo, so vsi navedli gradbeno pogodbo.
[10] FIDIC oziroma Federation Internationale Des Ingenieurs – Conseils je mednarodno združenje svetovnih inženirjev, glej www.fidic.org (12. 8. 2025).
[11] V Miamiju v ZDA sem na konferenci ABA ADR od kolegov mediatorjev izvedela, da so pri gradnji letališča v Hongkongu, ko je šlo za izjemno zahtevno gradnjo pristajalne steze med stolpnicami, naročniki imeli mediatorsko klavzulo, da se vnaprej določena skupina mediatorjev in izvedencev gradbene stroke ob nastanku spora takoj loti reševanja in ima na voljo 30 dni. Izvedenci so posneli stanje, mediatorji so pomagali strankam spor rešiti, dela pa so se nadaljevala.
[12] Glej tudi razlago pravil FIDIC v sodbi VSL I Cpg 796/2018 12. 6. 2019 in primerjaj 12. člen OZ.
[13] To so pogoste pogodbe, ki so pogosto dogovorjene po anglosaškem pravu.
[14] Primerjaj na www.gov.si, Ministrstvo za finance.
[15] Dostopno na https://www.isda.org/book/2018-isda-arbitration-guide/ (12. 8. 2025).
[16] Vendar je treba opozoriti, da mora mediator v teh zadevah dodobra oceniti, ali so soglasja dana v dobri veri, da ne gre samo za lov na informacije o drugi stranki.
[17] Ur. l. RS, št. 176/21 in nasl.
[18] Leta 2008 sva s somediatorjem Rudijem Tavčarjem mediirala prvo okoljevarstveno mediacijo o odlagališču Tenetiše. Trajala je tri mesece, v njej je sodelovalo devet strank in 300 fizičnih oseb.