Prispevek je bil objavljen v reviji Odvetniške zbornice Slovenije / Leto XXIV, št. 5 (108) – zima 2022 / ISSN 1408-9440
Na največjem tradicionalnem srečanju pravnikov v Sloveniji, že 48. Dnevih slovenskih pravnikov, ki jih organizirajo Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije, Zveza društev pravnikov Slovenije in GV Založba, je bila letos sekcija posvečena tudi mediaciji. Naslov sekcije, ki jo je povezovala predsednica Društva mediatorjev Slovenije (DMS) in višja sodnica svetnica mag. Gordana Ristin, je bil »Mediacija kot del prava in veščine mediatorja kot obvezno znanje modernega pravnika«.
V okviru sekcije so kot predavatelji sodelovali še Aleksander Jakobčič, Janez Starman, dr. Neža Pogorelčnik Vogrinc, mag. Nina Betetto in mag Gordana Ristin. Izpostavili so izzive, ki so še vedno prisotni na področju mirnega reševanja sporov in mediacije, ter ponovno potrdili pomemben položaj, ki ga mediacija in veščine mediatorja zasedajo v današnjih pravnih poklicih.
Kot prvi je za govorniški oder stopil pisec tega prispevka Aleksander Jakobčič (Pomen in vloga mediacije za veščine pravnika v 21. stoletju), ki je argument, zakaj so veščine, ki jih usvojijo mediatorji na izobraževanjih, ključne tudi kot del veščin modernega pravnika, razdelal iz treh vidikov. V prvem delu argumenta se je lotil pojmovanja različnih konceptov, od poklica in veščin do kompetenc ipd. Konceptualizacija je izrednega pomena za razumevanje vloge pojmov in s tem operacionalizacije pojmov, ki tvorijo naše razumevanje določenega pojava ali obstoječega stanja. Na primer, ožje usmerjene definicije veščin se osredotočijo na veščine kot sposobnosti (angl. abilities) in zmožnosti (angl. capabilities). V prvem delu je govorec utemeljil, da prispevek ni omejen izključno na tehnične zmožnosti in sposobnosti posameznika in posameznice, ampak zajema pomembne družbene veščine, kot so sodelovanje, empatija (ali sočustvovanje) in celo veščina spoštovanja.
V drugem delu prispevka je predavatelj poudaril razumevanje veščin v kontekstu 21. stoletja. Na podlagi primerjalne kritične analize sekundarne in primarne literature je utemeljil in predstavil grobo definicijo veščin v 21. stoletju, in sicer: sposobnosti in zmožnosti posameznika, ki so v ožjem smislu zamejene s sposobnostjo in zmožnostjo opravljanja funkcij ali nalog poklica ter v širšem smislu hkrati vključujejo družbene veščine. Družbene veščine so tako pomemben gradnik veščin v 21. stoletju in zajemajo veščine učenja, komunikacije, kritičnega in samokritičnega mišljenja ter veščine razumevanja in vrednotenja najrazličnejših informacij, s katerimi je prežeto naše življenje.
V tretjem delu prispevka je govorec zožil področje izključno na pojmovanje pravniških veščin in jih v grobem opisal kot veščine kritičnega poznavanja ter razumevanja pozitivnega prava, analize relevantnih dejstev, prepoznave relevantnega prava glede na dana dejstva, aplikacije tega pravnega področja, logičnega sklepanja, tehtne in koherentne uporabe jezika ipd. Podal je tudi mogoče provokativno osebno razmišljanje, da je dobro in poglobljeno poznavanje prava za naziv pravnika nujno in osnova. Če želi biti pravnik v 21. stoletju dober, pa izključno pravna znanja in veščine ne zadostujejo. To je predavatelj ponazoril tudi s konceptom črke »T«. Spodnji del črke (vertikalna os) predstavlja poglobljeno in natančno razumevanja prava, pravne logike in konceptov ‒ to, kar pravnika definira in loči od drugih poklicev. Zgornji del črke (horizontalna os) pomeni bolj splošno in širše razumevanje drugih področij, kot sta na primer ekonomija ali psihologija.
V sklepu je govorec ponazoril veščine mediatorja kot eno izmed poti k bolj kakovostnemu pravniku v 21. stoletju. Med mediacijske veščine (veščine reševanja sporov) je Jakobčič uvrstil komunikacijske veščine, na primer aktivno poslušanje, veščine postavljanja pravih vprašanj, tehnike mediatorja za obvladovanje močnih čustev, veščino opolnomočenja v okviru ravnovesja moči med strankami, analizo spora (pred začetkom postopka), vodenje strukturirane razprave (mediacijski postopek), veščine pogajanj (facilitiranje pogajanj in načini iskanja rešitev) ter še številne druge. Svoje predavanje je zaključil z mislijo, da mora biti nenehno izobraževanje (formalno in neformalno) pravnika del pravne kulture pravnih poklicev. Gre za pomemben poklic v družbi, ki lahko prispeva k napredku družbe ali njenemu razkroju.
Odvetnik v postopku mediacije in odvetnik mediator
Sledilo je predavanje odvetnika Janeza Starmana (Odvetnik v postopku mediacije in odvetnik mediator), tudi predsednika Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) in člana Upravnega odbora DMS. Starman, izkušen odvetnik in mediator, je predstavil svoje izkušnje v obliki nasvetov za ravnanje odvetnikov v mediacijskem postopku ter lastno videnje vloge odvetnika v postopkih mirnega reševanja sporov. Izpostavil je večplastnost in zapletenost odnosa med odvetnikom in stranko. Del takšnega odnosa je tudi dejstvo, da ima v nekaterih primerih tudi odvetnik lahko svoj pogled na položaj stranke, lastne izkušnje, videnja in tudi predsodke. Odvetnik, kot nosilec pomembnega in odgovornega poklica v družbi, poleg zastopanja pravnih interesov stranke tudi skrbi, predvsem v zgodnji fazi, za pravno upravljanje strankinega spora ali njenega pravnega problema.
Starman je izpostavil tudi 43. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike (KOPE), ki bistveno opredeljuje odnos med stranko in odvetnikom. V tem členu je posebej opozoril na zadnji odstavek določila, ki med drugim poudarja, da zvestobi do stranke odvetnik ne sme podrediti svojega osebnega in poklicnega poštenja. V tem kontekstu je predavatelj poudaril, da je še veliko možnosti za napredek na strani odvetnikov kot udeležencev v postopkih mediacije. Odvetnik med drugim tudi »diagnosticira« pravni spor stranke in v tej fazi je pogosto smiselna možnost tudi rešitev spora s postopkom mediacije. Predavatelj se je v tej točki ponovno zatekel k vsebini KOPE, in sicer 60. člena, ki med drugim poudari, da je poklicna dolžnost odvetnika tudi prizadevanje za sporazum, ki bo v korist stranke.
V nadaljevanju predavanja je Starman izpostavil nekaj vodil za odvetnike pri pripravi stranke na udeležbo v postopku mediacije. Vodila temeljijo na lastnih izkušnjah govorca, zaradi omejitve dolžine prispevka pa bom izpostavil samo nekatera od njih. Med drugim je predavatelj izpostavil pomen pojasnitve stranki, kakšne so vloga mediatorja, vloga odvetnika in vloga stranke v mediaciji, kakšen je pomen ločitve oseb od njihovih ravnanj ter pomen širše analize položaja strank, na primer morebitnih drugih strankinih zadev, ki niso pravno relevantne, a so za stranko pomembne.
Predavanje je Starman nadaljeval s poudarkom na pripravi odvetnika za udeležbo v postopku mediacije. V tej točki je izpostavil pomen zabeležk, preveritve stališč nasprotnega odvetnika glede morebitnih pravnih vprašanj, natančne proučitve dejstev v zadevi skupaj s stranko in analize možnih posledic, tveganj ipd. V zadnjem delu predavanja je govorec podal tudi krajšo analizo tipov odvetnikov, ki v Sloveniji izvajajo mediacije. Pri tem je poudaril, da je velika večina odvetnikov že prepoznala prednosti in kakovost mediacije. V sklepni besedi je predavatelj izpostavil pomen konstruktivnega delovanja odvetnikov v mediaciji in sporazumnega reševanja sporov ter njegove omejitve.
Alternativno reševanje sporov v pravu EU in Sveta Evrope
Tretje predavanje v sklopu sekcije z naslovom »Alternativno reševanje sporov v pravu EU in Sveta Evrope« je izvedla dr. Neža Pogorelčnik Vogrinc. Predavateljica je v uvodu izpostavila, da razvoj alternativnih postopkov reševanja sporov (ARS) v Evropi počasi sledi razvoju v Združenih državah Amerike. Opozorila je tudi na pomembne razlike med članicami Evropske unije in na pomen, ki ga imata pri promociji ARS unija ter Svet Evrope. Posebej je izpostavila mediacijo, kot najpogosteje uporabljen postopek ARS, ki pa v praksi ne dosega želenega obsega, kljub manjšim stroškom, manjšemu pripadu zadev na sodišča in večjemu zadovoljstvu strank s sklenjenim sporazumom, kar je samo nekaj primerov pozitivnih vidikov reševanja sporov z uporabo postopka mediacije.
V nadaljevanju je govorka izpostavila ARS v pravu Sveta Evrope. Pomembna pravna vira, ki državam članicam priporočata spodbujanje uporabe mediacije in zagotavljanje ustreznih standardov, sta Priporočilo št. R (98) 1 Odbora ministrov državam članicam o družinski mediaciji, sprejeto 21. januarja 1998, ter Priporočilo Rec (2002)10 Odbora ministrov državam članicam o mediaciji v civilnih zadevah. Poleg tega je dr. Pogorelčnik-Vogrinčeva poudarila tudi vlogo Delovne skupine za mediacijo (CEPEJ Working group on mediation, CEPEJ-GT-MED). Med mnogimi doprinosi Delovne skupine za mediacijo je predstavila Mediation Development Toolkit, ki pomeni pomemben vir za države članice in sodelujoče v postopku mediacije. V podrobni analizi je predavateljica med drugim obravnavala tudi European Handbook for Mediation Lawmaking (Handbook), ki državam članicam služi kot koristen pripomoček pri razvoju pravnega okvira za izvajanje mediacij.
Pomemben poudarek je bil dan tudi razmisleku o uvedbi obvezne mediacije s strani CEPEJ. Pri tem je pomembno opozoriti, da obvezna udeležba v mediaciji ali na informativnem srečanju ne nasprotuje načelu prostovoljnosti. CEPEJ med drugim predlaga tudi pripravo eksemplifikativnega seznama ravnanj strank, za katera se šteje, da so storjena v slabi veri.
Dr. Pogorelčnik-Vogrinčeva je v nadaljevanju naslovila ARS v pravu EU. V tem delu predavanja je podrobno predstavila ključne vire, ki obravnavajo področje ARS znotraj EU, na primer Priporočilo Komisije 98/257/ES z dne 30. marca 1998 o načelih, ki se uporabljajo za telesa, odgovorna za zunajsodno reševanje potrošniških sporov, Priporočilo Komisije 2001/310/ES z dne 4. aprila 2001 o načelih za zunajsodna telesa, ki so vključena v sporazumno rešitev potrošniških sporov, Direktivo 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov in Direktivo 2008/52.
Govorka je v zadnjem delu predavanja obravnavala ukrepe za povečanje števila mediacij in pri tem izpostavila neobstoj jasnega pravnega okvira, jasne ideje o tem, kaj mediacija v različnih pravnih sistemih sploh je, splošno nepoznavanje dostopnosti sredstev ARS, negativen odnos strokovnjakov do ARS ter pomanjkljivo zanimanje medijev za tiste, ki si prizadevajo za uporabo mediacije. Predstavila je tudi možnosti in ukrepe, od katerih bi si lahko obetali pogostejšo uporabo mediacije, na primer zbiranje statističnih podatkov, doslednejše spodbujanje strank za mediacijo s strani odvetnikov in sodišč, vzpostavitev sistema za nadzor kakovosti mediacije ipd.
V zaključku je dr. Pogorečnik-Vogrinčeva poudarila, da se je Sodišče Evropske unije (SEU) že izreklo, da obvezna mediacija ne krši pravice dostopa do sodnega varstva in učinkovitega sodnega varstva pod določenimi pogoji. Izpostavila je tudi drugo stran, morebitne slabosti obveznega poskusa mediacije in izkušnje v ZDA, ki kažejo, na primer, na povečanje poskusov izpodbijanja sporazumov, doseženih v mediacijah, ki so se začele z obveznim poskusom. Tako obvezni poskus mediacije ne pomeni idealne rešitve, a hkrati podatki, ki jih je navedla predavateljica, kažejo, da bi v primeru obvezne mediacije za vse civilnopravne spore v EU sklenitev sporazuma že zgolj v 9 odstotkih na splošni ravni pomenila prihranke v času.
Mediacija v Sloveniji: kako prebuditi Trnuljčico
Sledilo je predavanje mag. Nine Betetto, vrhovne sodnice in mediatorke, ki je pod zanimivim naslovom »Mediacija v Sloveniji: kako prebuditi Trnuljčico« obravnavalo vzpon sodišču pridružene mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah v Sloveniji ob prelomu tisočletja in zastoj v razvoju dvajset let pozneje. Uvodoma je predavateljica izpostavila zanimiv in uspešen začetek uvajanja postopka mediacije v Sloveniji, kjer sicer prevladuje tradicionalno pozitivistična pravna kultura. Kljub izostanku normativnega okvira je bilo mogoče na Okrožnem sodišču v Ljubljani zgraditi model sodišču pridružene mediacije. Poleg predanih začetnikov mediacije v Sloveniji, med katere sodi tudi mag. Betettova, je razvoj mediacije omogočilo tudi sodelovanje OZS, ministrstva za pravosodje, vrhovnega sodišča, gospodarske zbornice in mnogih drugih.
V nadaljevanju je predavateljica izpostavila obdobje, ki je sledilo, kot obdobje streznitve za mediacijo v Sloveniji. Večje število poravnav v čim zgodnejši fazi postopka in čim večje število prostovoljnih izpolnitev obveznosti sta bila poglavitna cilja, ki pa žal nista bila dosežena. Mag. Betettova je med razlogi za to navedla manjšo naklonjenost izvršilne veje oblasti alternativnemu reševanju sodnih sporov, odvisnost od dobre volje sodne uprave pri izvajanju Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), tudi vlogo zunanjih dejavnikov, kot je na primer gospodarska recesija. Govorka je bila kritična do izvajanja ZARSS, pri čemer je izpostavila statistiko okrožnih in okrajnih sodišč v letu 2021. V pravdnih zadevah na vseh okrožnih sodiščih je bila mediacija v letu 2021 ponujena v 1511 zadevah, na vseh okrajnih sodiščih pa v 2960 zadevah. Predavateljica je te podatke primerjala s številom v tem letu pripadlih pravdnih zadev, ki jih je bilo 2340 na okrožnih sodiščih in 6377 na okrajnih sodiščih, ter ugotovila, da znaša delež ponujenih zadev na okrožnih sodiščih 64 odstotkov, na okrajnih pa skromnih 46 odstotkov.
V nadaljevanju se je predavateljica vprašala, ali mediacija sploh sodi na sodišče, in sklenila, da je to predvsem svetovnonazorsko vprašanje. Pri tem je predstavila nekaj modelov, ki jih poznamo po svetu, na primer tržni model (v Angliji in Walesu ter na Nizozemskem), in kot najbolj izpopolnjen model izpostavila obliko »sodišče več vrat« (multi-dor court), kot kombinacijo tržnega in sodniškega modela, ki je uveljavljena v ZDA. Mag. Betettova je opozorila tudi na težavo, da se na mediacijo gleda le kot na sredstvo pri reševanju sodnih zaostankov, posledično pa se lahko zanemarja kakovostni vidik, ki zadeva bistvo mediacije.
Predavateljica je predstavila tudi svoje lastno stališče glede vloge sodišč pri zagotavljanju kakovosti mediacije in med drugim izpostavila skrb za nadzor nad delom in kakovostjo mediatorjev ter dejstvo, da sodišču pridružena mediacija strankam omogoča najboljši približek dneva na sodišču. Opozorila je tudi na manko standardov, kakovosti in razvoja pri mediaciji zunaj sodišč ter tudi s tem poudarila vlogo sodišča v trenutni fazi razvoja mediacije v Sloveniji.
Pri analizi razvoja mediacije širše v regiji je predavateljica izpostavila italijanski model mediacije, kjer število mediacij na letni ravni presega 250.000, kar je dvajsetkrat več, kot znaša evropsko povprečje. Mag. Betettova je poudarila, da je poenostavljanje vprašanja obveznosti in prostovoljnosti mediacije napačno, ker govorimo o večplastni zadevi, ki lahko v različnih kontekstih različnih sporov nudi različne odgovore.
Predavateljica je opozorila tudi pomen ureditve specifičnih procesnih vidikov tako, da postanejo sestavni in običajni del civilnega prava. Med drugim je tudi izpostavila, da je dolžnost predsednikov sodišč, da zagotovijo, da se program alternativnega reševanja sporov tudi izvaja, ne samo sprejme, skratka, ZARSS je treba spoštovati.
V zaključku je predavateljica povedala, da za razvoj kulture mirnega reševanja sporov in s tem mediacije sprejetje ustrezne zakonodaje ne bo zadostovalo, potreben bo tek na dolge proge. Poudarila je tudi nujnost proaktivnega pristopa vseh akterjev na področju mediacije in dodala, da nikakor ne smemo čakati na princa, ki bo Trnuljčico prebudil.
Postopek rekonciliacije
Kot zadnja predavateljica v sekciji je mag. Gordana Ristin predstavila postopek rekonciliacije kot metodo, ki je uporabna za reševanje na primer preteklih, sedanjih in morebitnih hujših sporov med večjim številom ljudi. Kot primere takšnih sporov je izpostavila delitev na »anticepilce« in »cepilce« ter hude travme iz preteklosti. Postopek rekonciliacije je nato umestila med postopke alternativnega reševanja sporov, in sicer tudi kot pravni postopek, predvsem na podlagi dejstva, da, ko gre za reševanje sporov, potrebujemo metodo zaščite ogroženih ali oškodovanih subjektov civilnih pravic. Po mnenju mag. Ristinove je rekonciliacija samostojna vrsta ARS. Pri tem je govorka izpostavila podobnost z drugimi načini mirnega reševanja sporov, na primer s postopkom sprave po končanju vojne v okviru »restorative justice«.
Predstavila je tudi postopek mediacije med žrtvijo in storilcem (angl. victim-offender mediation) po kazenski obsodbi storilca, meddržavne mediacije po končanih vojnah, kroge pomiritve (angl. peacemaking circles), ki izvirajo iz Kanade in se uporabljajo za pomiritev v lokalni skupnosti s širšo udeležbo posameznikov, in ne le tistih, ki so neposredno vpleteni v spor ali prizadeti zaradi njega.
Predavateljica je opozorila tudi na predavanje Daga Hareideja na Konferenci o postopku rekonciliacije, ki je potekala 26. in 27. septembra 2016 na Pravni fakulteti v Ljubljani v organizaciji DMS. Hareide je predstavil primer iz južne Afrike in delo njihovih spravnih komisij. Mag. Ristinova je poudarila, da je v tem primeru država sprejela poseben predpis, v skladu s katerim nihče izmed osumljenih, ki so storili zločine proti pripadnikom druge rase in so se pripravljeni pokesati ter udeležiti postopka sprave, ne bo preganjan naprej.
Govorka je opisala tudi izkušnje s študijskega potovanja po Norveški iz leta 2006 v sklopu South Eastern European Mediation Forum (SEEMF), kjer je spoznala še enega izmed načinov reševanja sporov, in sicer v obliki konference (Conferencing). Norvežani ta način reševanja sporov uporabljajo pri družinskih sporih, izzivih pri skrbi za starostnike in tudi pri okoljevarstvenih sporih. Pri tem je mag. Ristinova spomnila tudi na prvo uspešno okoljevarstveno mediacijo Tenetiše iz leta 2008, kjer je tudi sama komediirala.
V zaključku prvega dela predavanja je govorka poudarila eno izmed razlik med mediacijo in spravo. Pri postopku mediacije imamo opredeljen pravni spor že v začetku, v postopku rekonciliacije pa se postopek začne kot »narodna sprava« po več desetletjih in po koncu spopadov ali nekem dejanju, ki predstavlja krivico. Predavateljica je nato nadaljevala s postopkom sprave. Pri tem je izpostavila, da je za večino ljudi pojem »sprava« povezan z dejanjem opravičila povzročitelja oziroma krivca. Do tega pogosto ni več možno priti, saj je storilec lahko mrtev že več desetletij. Bistveno je, da pride do odnosa med udeleženci postopka, ki temelji na empatiji.
V okviru tega je predavateljica naslovila tudi čustvo sovraštva, ki ga subjekt občuti do druge osebe, za katero je lahko celo prepričan, da je zlobna in da ogroža njegove vrednote. Sovraštvo je čustvo, ki spodbuja k uničenju, celo k uboju osovražene osebe. Mag. Ristinova je predstavila korake za zmanjšanje medsebojnega sovraštva, ki jih je povzela po dr. Zoranu Milivojeviću: prekinitev nasilnih dejanj, graditev zaupanja, normalizacija življenja in ideološka dekontaminacija, za kar je potrebna zgodovinska distanca. Izpostavila je tudi besede dr. Tineta Hribarja v zborniku Slovenska sprava: »Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo, vestjo kot glasom lastne biti. Sprava je mogoča med ljudmi kot ljudmi, ne med ljudmi kot vlogami. Eno je človek kot oseba, drugo pa ta isti človek s svojimi takšnimi in drugačnimi vlogami; mogoča je le etična sprava na medčloveški ravni, med ljudmi kot ljudmi.«
Na koncu predavanja je mag. Ristinova opisala faze postopka, in sicer fazo poslušanja, potem fazo, v kateri mediator v postopku rekonciliacije uvede dialog, čemur sledijo izmenjava mnenj in argumentacije ter faza, v kateri ljudje odpustijo drugim in opustijo tudi lastna negativna čustva.
V sklepni besedi je govorka izpostavila prepričanje, da stranke želijo hitre, cenejše postopke. Predvsem pa si želijo biti slišane, razumljene in imeti možnost sokreirati postopek. Ko so v družbi prepoznani spori, ki so v preteklosti povzročali in še v sedanjosti povzročajo hujše motnje v odnosih med ljudmi, je treba imeti na voljo postopek, ki omogoča transformacijo teh odnosov v znosne oziroma boljše odnose. Preglasovanje v parlamentu tu ne prinese rešitve. Demokracija je tudi možnost izbire različnih postopkov reševanja sporov.
Sklep
Sekcija v okviru Dnevov slovenskih pravnikov, ki je naslavljala mediacijo kot sestavni del delovanja modernega pravnika in njegovih ali njenih veščin, je bila uspešna. Ne le zaradi pozitivnih odzivov in velikega interesa slušateljev, temveč tudi zaradi vse bolj očitnega dejstva, da je mirno reševanje sporov, in s tem tudi mediacija, nujen in sestavni del pravne kulture, modernega sodstva ter širše prava v 21. stoletju.
Kompleksnost in večplastnost globalizirane družbe v dobi informacij ter vse večjih globalnih pretresov in izzivov, ki ne morejo več biti naslovljeni izključno na državni ali celo regijski ravni, ampak terjajo globalne rešitve, poudarjata nujnost mirnega reševanja in upravljanja sporov med posamezniki, med družbami ter tudi na globalni ravni. Posledično je dolžnost pravnikov, mediatorjev, akademikov idr., da si aktivno prizadevamo za razvoj mirnega reševanja sporov tako pri varovanju in razvoju visokih standardov kot tudi s svojimi vsakodnevnimi dejanji.