Besedilo je objavljeno z dovoljenjem uredništva in je bilo prvotno objavljeno v reviji Podjetje in Delo, 6/7, 2025 LI str. 1076 - 1113 v sklopu sekcije Gospodarstvo in mediacija - kako prepoznati primerno rešitev spora in spor učinkovito rešiti.
- Uvod
- Načelo prostovoljnosti
- Pogodbena avtonomija
- Mediacijske klavzule
- Ureditev in priporočila na ravni Evropske unije
- Drugi primeri mediacijskih klavzul
- Sklep
Povzetek
Mediacija v Sloveniji temelji med drugim na načelu prostovoljnosti, kar izhaja iz Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah in tudi iz Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov. Iz podatkov o številu sodišču pridruženih mediacij je razvidno, da je delež mediacij v gospodarskih sporih v primerjavi z družinskimi in civilnimi mediacijami najnižji. Gospodarske mediacije lahko pripomorejo k boljšemu poslovnemu okolju. Eden izmed načinov spodbujanja mirnega reševanja gospodarskih sporov je vključevanje mediacijskih klavzul v gospodarske pogodbe. To pa je mogoče le, če gospodarski subjekti poznajo prednosti mediacije in so dobro poučeni o pravnih posledicah takšnih klavzul, in sicer da potek mediacije ne škodi njihovemu morebitnemu položaju v sodnem postopku, če mediacija ne bi bila uspešna. V Evropski uniji obstaja več različnih mediacijskih klavzul, ki jih gospodarstveniki vključujejo v svoje pogodbe, od tega, da se pogodbeni stranki zgolj zavežeta, da bosta poskusili z mirnim reševanjem sporov, do tega, da je mediacijska klavzula vključena v gospodarsko pogodbo kot negativna procesna predpostavka, ki jo sodišče upošteva na ugovor strank.
Ključne besede: načelo prostovoljnosti, pogodbena avtonomija, mediacijska klavzula
Abstract
Mediation in Slovenia is also based on the principle of voluntariness, which stems from the Act on Mediation in Civil and Commercial Matters and also from the Act on Alternative Dispute Resolution on Courts. Data on the number of court-affiliated mediations show that the share of mediations in commercial disputes is the lowest compared to family and civil mediations. Commercial mediations can contribute to a better business environment. One of the ways to promote the peaceful resolution of commercial
Valerija JELEN KOSI, magistrica pravnih znanosti, višja sodnica svètnica, Višje sodišče v Ljub- ljani, e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
disputes is to include mediation clauses in commercial contracts. This is only possible if economic entities are aware of the advantages of mediation and are well informed about the legal consequences of such clauses, namely that the course of mediation does not harm their potential position in court proceedings if the mediation is not successful. In the European Union, there are several different mediation clauses that businesses include in their contracts: from the parties simply committing to try to resolve disputes peacefully, to the mediation clause being included in the contract as a negative procedural presumption that the courts take into account upon the parties’ objection. Keywords: voluntary mediation, contractual autonomy, mediation clause
1. Uvod
Podatki o sodišču pridruženih mediacijah kažejo, da je gospodarskih mediacij manj kot na primer družinskih ali civilnih.[1] Tu je govor o gospodarskih sporih, torej o sporih med gospodarskimi subjekti, ali t. i. zadevah business to business zadevah (B2B). Namen prispevka je predstavitev možnosti vključitve klavzul o mediaciji v pogodbe med gospodarskimi subjekti. Eno temeljnih načel mediacije je prostovoljnost, kar pomeni, da se stranke prostovoljno odločijo, ali bodo sodelovale v mediaciji in ali bodo sklenile dogovor. Postavi se več vprašanj. Ali mediacijska klavzula v pogodbi gospodarske subjekte sili, da se mediacije udeležijo, ter je v nasprotju z že omenjenim načelom prostovoljnosti? Ali mediacijske klavzule, vključene v gospodarske pogodbe, lahko pomenijo kršitev načela prostovoljnosti in avtonomije strank? Ali je v Sloveniji in po svetu pogosta praksa, da se uporabljajo, in kakšna kakšne so posledice te uporabe?
2. Načelo prostovoljnosti
Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)[2] v 3. členu določa, da mediacija pomeni postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe mediatorja skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira pogodbenega ali drugega pravnega razmerja iz ali je v zvezi z njim, ne glede na to, ali se za ta postopek uporabljajo izrazi mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben izraz. Osnovni zakon, ki ureja mediacijo v slovenskem prostoru, torej načelo prostovoljnosti postavlja zelo visoko. Načelo prostovoljnosti velja v vseh fazah postopka, tako glede sprejema ponudbe mediacije kot med njenim samim trajanjem in v zaključni fazi, ko se stranke odločajo, ali bodo sklenile dogovor ali ne. Vsaka stranka in tudi mediator soglasje k mediaciji vsak trenutek lahko prekličejo in se zadeva rešuje po sodni poti.[3] Tudi v primeru sodišču pridruženih mediacij sodišče strankama ponudi izvajanje mediacije in ta se izvaja le, če obe stranki podata soglasje za mediacijo. Po določbi 15. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS)[4] sodišče strankam ponudi možnost alternativnega reševanja spora v vsaki zadevi, razen kadar sodnik oceni, da v zadevi to ne bi bilo primerno. Določba 19. člena ZARSS bi sicer lahko pomenila izjemo od načela prostovoljnosti, saj sodišču omogoča, da stranke s sklepom obvezno napoti na mediacijo, vendar pa stranke zoper takšen sklep lahko vložijo ugovor in imajo še vedno možnost uveljaviti načelo prostovoljnosti. Sodišče, ki je sklep o obvezni napotitvi na mediacijo izdalo, ta sklep po vloženem ugovoru stranke razveljavi. Ima pa sodišče možnost, da stranki, ki je očitno nerazumno zavrnila napotitev na mediacijo, ne glede na uspeh v sodnem postopku na predlog nasprotne stranke naloži, da tej stranki povrne vse njene stroške, ki so bili potrebni za sodni postopek in so nastali po očitno nerazumni zavrnitvi napotitve na mediacijo, ali del teh stroškov. Po neformalnih pogovorih s predstavniki sodišč avtorica ugotavlja, da se sodniki le redko ali skoraj nikoli ne odločijo za uporabo navedene določbe. Tudi v sodnemu postopku pridruženi mediaciji stranke in tudi mediator soglasje vsak trenutek lahko umaknejo in se zadeva nadaljuje v rednem sodnem postopku.
ZARSS vsebuje tudi določbo, ki je takrat še državnim pravobranilcem (zdaj državnim odvetnikom) nalagala obvezno sodelovanje v mediaciji, ko je ena izmed strank Republika Slovenija, kar se je izkazalo za neposrečeno ureditev, saj je bila večina mediacij, ki so bile za vsaj eno stranko prisilne, neuspešnih.
Skleniti je torej mogoče, da je načelo prostovoljnosti začetka in samega izvajanja mediacije ter sklenitve dogovora v slovenskem prostoru postavljeno zelo visoko.
3. Pogodbena avtonomija
Obligacijska, torej pogodbena razmerja med pravnimi in fizičnimi osebami v Sloveniji ureja Obligacijski zakonik (OZ),[5] ki v 3. členu uveljavlja prosto urejanje obligacijskih razmerij ali avtonomijo volje, kar je tudi temeljno načelo obligacijskega prava. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Pri tem so določila OZ primarno dispozitivne narave, kar pomeni, da stranke praviloma prosto urejajo svoje razmerje, razen takrat, ko iz posamezne določbe OZ ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega (2. člen OZ). Uveljavitev dispozitivne narave urejanja razmerij med subjekti se kaže v tem, da načeloma ni obveznosti sklenitve pogodbe, da so stranke proste pri določitvi njene vsebine, da so proste pri izbiri pogodbenega partnerja, praviloma ni predpisana oblika pri sklepanju pogodbe, prav tako razmerje ugasne soglasno z voljo strank, le izjemoma na podlagi zakona, in da svoje pravno razmerje lahko podredijo avtonomnim pravilom ali tujemu pravnemu redu.[6]Pogodbeni subjekti ob sklepanju pogodb praviloma ne razmišljajo o morebitnih sporih, izhajajočih iz dogovora. Drugače je v primerih, ko gre za zahtevne gospodarske pogodbe, pri sestavi katerih praviloma sodelujejo kvalificirani pravniki, in ti stranke opozorijo na možnost spora. Teorija[7] celo navaja, da mediatorja lahko koristno vključimo v pogajanja pri velikih poslovnih interesih tudi, ko spor sploh še ni nastal. Prednost takega pristopa namreč je, da stranke in svetovalci vso pozornost lahko usmerijo v vsebino pogajanj, vodenje postopka pa prepustijo mediatorju.
Večina zahtevnih gospodarskih pogodb in tudi tipskih, na primer potrošniških pogodb v končnih določbah vsebuje urejanje morebitnih sporov iz pogodbenega razmerja. Praviloma vsebujejo določbo, da spore iz pogodbe rešuje pristojno sodišče. Mogoče so tudi arbitražne klavzule, s katerimi se stranke dogovorijo, da je za spore pristojna arbitraža. Mogoče pa so tudi mediacijske klavzule, ko stranki za primer spora določita mediacijo in v mediacijski klavzuli dogovorita bistvene sestavine mediacijske pogodbe, torej da določita začetek mediacije, izbiro mediatorja, stroške mediacije in podobno. Vse navedeno je še vedno v prosti dispoziciji pogodbenih strank, torej se lahko odločijo za arbitražno ali mediacijsko klavzulo ali za pristojno sodišče ali za možnost, da vprašanja sporov iz obligacije v pogodbi sploh ne urejajo. V zadnjem primeru ob sporu veljajo splošna pravila obligacijskega oziroma civilnega procesnega prava.
Določba 16. člena ZMCGZ določa mediacijsko klavzulo kot (nepopolno) negativno procesno predpostavko.[8] Če so se stranke sporazumele za mediacijo in se izrecno zavezale, da do preteka določenega časa ali do nastopa določenega dogodka ne bodo začele arbitražnega ali sodnega postopka glede obstoječega ali bodočega spora, mora arbitraža oziroma sodišče na ugovor tožene stranke tožbo zavreči, razen če tožeča stranka izkaže, da bi sicer nastale težke in nepopravljive posledice. Ta ugovor mora tožena stranka podati najpozneje v odgovoru na tožbo.[9] Iz navedenega izhaja, da se načelo prostovoljnosti v primeru mediacijske klavzule v pogodbi vsaj začasno umakne pogodbenim določilom. Stranki torej morata začeti mediacijo, sicer sodišče ob ugovoru katere izmed strank vložene tožbe ne bo obravnavalo. Na drugi strani pa stranki ob neuspešnem poskusu mediacije, ki ga izkažeta pred sodiščem, svoj spor lahko rešujeta pred njim in je ponovno prevladalo načelo prostovoljnosti izvedbe mediacije.
Ni odveč poudariti, da je med temeljna obligacijska načela OZ uvrščeno tudi mirno reševanje sporov, urejeno v 11. členu, ki udeležencem v obligacijskem razmerju nalaga, naj si prizadevajo, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način, kar prav gotovo udejanjajo mediacijske klavzule v pogodbah.
4. Mediacijske klavzule
Mediacijske klavzule niso popolnoma nov instrument pogodbenega prava. Kljub temu jih pogodbene stranke uporabljajo manj, kot je pričakovano. Vzroki za to so lahko različni. Zanesljivo sta med njimi nepoznavanje mediacije in oblikovanje same klavzule v pogodbi. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj primerov mediacijskih klavzul, ki se uporabljajo doma in po svetu.
4.1. Ureditev in priporočila na ravni Evropske unije
Evropska komisija na svojih spletnih straneh spodbuja uporabo mediacijskih klavzul prav med gospodarskimi subjekti. Opozarja, da konflikti motijo poslovanje, uničijo odnose in povzročijo znatne stroške. Za ublažitev morebitnih posledice in posledične sodne spore, ki jih lahko prinese spor, lahko podjetja prevzamejo pobudo in razmislijo o klavzuli o mediaciji v pogodbenih dogovorih, saj s proaktivnim pristopom lahko izboljšajo celotno poslovanje in ohranijo poslovne odnose. Vključitev klavzule o mediaciji v poslovne pogodbe je strateška poteza, ki ponuja številne prednosti. Predvidevanje uporabe mediacije lahko pomaga prihraniti čas in denar, ohraniti dragocene poslovne odnose, zagotoviti zaupnost poslovanja in spora, zagotoviti prilagodljivost ter zmanjšati tveganje dolgotrajnih in dragih sodnih postopkov. Z zavezo k mediaciji podjetja dokazujejo napreden pristop k reševanju poslovnih sporov, ki se osredotoča na sodelovanje in vzajemno korist.[10]
Vključevanje mediacijskih klavzul v pogodbe je tudi v skladu z Direktivo o mediacijah.[11] Komisija je pripravila sklop standardnih klavzul o mediaciji, ki temeljijo na praksah organizacij na ravni EU in nacionalnih organizacij, ki so dejavne na področju mediacije in alternativnega reševanja sporov v 27 državah EU.[12] Klavzule so pripravljene tako, da jih je mogoče vključiti v nacionalno pravo in uveljaviti posebne potrebe strank. Prav tako so prilagojene možnosti, da se mediacija izvaja skupaj z arbitražo, pred arbitražo ali v povezavi z drugimi postopki.
Komisija še posebej priporoča izvedbo mediacij v gradbenih sporih ter v sporih, povezanih z zamudo s plačilom blaga in storitev.
Kot bo razvidno v nadaljevanju, mediacijske klavzule zavezo strank k reševanju morebitnega spora iz pogodbenega razmerja v mediaciji stopnjujejo od zgolj priporočilne uporabe mediacije do obvezne uporabe mediacije kot negativne procesne predpostavke. Poglejmo nekaj primerov.
Klavzula A: Možnost uporabe pravil mediacije Mednarodne trgovinske zbornice (ICC) Stranke lahko kadarkoli brez poseganja v druge postopke poskušajo rešiti katerikoli spor, ki izhaja iz te pogodbe ali je z njo povezan, v skladu s pravili mediacije ICC.
Ta klavzula stranke zgolj opozarja na možnost mirnega reševanja sporov z uporabo pravil Mednarodne trgovinske zbornice.[13]
Klavzula B: Obvezno upoštevanje pravil mediacije ICC
V primeru kakršnegakoli spora, ki izhaja iz te pogodbe ali je z njo povezan, se stranki najprej dogovorita, da bosta spor obravnavali in preučili njegovo predložitev v postopek v skladu s pravili mediacije pri ICC.
Ta klavzula od strank zahteva, da se v primeru spora pogovorijo in preučijo možnost predložitve spora v postopek v skladu s pravili mediacije ICC. Ena ali več strank lahko za pomoč v tem postopku zaprosi mednarodni center ICC za alternativno reševanje sporov.
Taka klavzula je lahko primerna, kadar se stranke ne želijo že na začetku zavezati k predložitvi spora v postopek v skladu s pravili, temveč raje ohranijo prožnost glede tega, ali bodo za poskus rešitve spora uporabile mediacijo.
Klavzula C: O bvezna napotitev spora na pravila mediacije ICC z dopuščenimi vzporednimi arbitražnimi postopki, če je to potrebno
- V primeru kakršnegakoli spora, ki izhaja iz te pogodbe ali je z njo povezan, morajo stranke spor najprej napotiti na postopek v skladu s pravili mediacije ICC. Začetek postopka v skladu s pravili mediacije ICC nobeni od strank ne preprečuje, da začne arbitražo v skladu s podklavzulo y v nadaljevanju.
- Vse spore, ki izhajajo iz te pogodbe ali so z njo povezani, bo dokončno rešil eden ali več arbitrov, imenovanih v skladu z navedenimi pravili, v skladu s pravili arbitraže ICC.
Ta klavzula ustvarja obveznost napotitve spora na postopek v skladu s pravili mediacije ICC. Namenjena je zagotovitvi, da bodo stranke v primeru spora poskušale spor rešiti z uporabo postopkov v skladu s pravili.
Klavzula jasno določa, da strankam ni treba zaključiti postopka v skladu s pravili mediacije ICC ali čakati na dogovorjeno obdobje, preden začnejo arbitražni postopek. Postopka lahko potekata vzporedno.
Klavzula določa arbitražo Mednarodne trgovinske zbornice kot forum za končno odločitev o sporu. Po želji se klavzula lahko prilagodi tako, da namesto tega določa drugačno obliko arbitraže ali sodne ali druge podobne postopke.
Klavzula D: Obvezna predložitev spora pravilom mediacije ICC, ki ji po potrebi sledi arbitraža
V primeru kakršnegakoli spora, ki izhaja iz te pogodbe ali je z njo povezan, morajo stranke najprej spor predložiti v postopek v skladu s pravili mediacije ICC. Če spor ni rešen v skladu z navedenimi pravili v [45] dneh po vložitvi zahteve za mediacijo ali v drugem roku, o katerem se stranke pisno dogovorijo, se tak spor nato dokončno reši v skladu s pravili arbitraže ICC s strani enega ali več arbitrov, imenovanih v skladu z navedenimi pravili arbitraže.
Tako kot klavzula C tudi ta klavzula ustvarja obveznost, da se spor predloži v postopek v skladu s pravili mediacije ICC.
Drugače od klavzule C pa ta klavzula določa, da se arbitražni (ali kateri drug postopek) postopek ne sme začeti, dokler ne poteče dogovorjeno obdobje po vložitvi zahteve za mediacijo. Rok, predlagan v vzorčni klavzuli, je 45 dni, vendar lahko stranke same izberejo obdobje, ki se jim za zadevno pogodbo zdi primerno.
Klavzula D onemogoča, da se sodni, arbitražni ali podobni postopki začnejo vzporedno z mediacijo; začeta in zaključena mediacija je procesna predpostavka za začetek drugega postopka.
Tako kot klavzula C tudi klavzula D določa arbitražo ICC kot forum za končno odločitev o sporu. Po želji se klavzula lahko prilagodi tako, da namesto tega določa drugačno obliko arbitraže ali sodne ali druge podobne postopke.
4.2. Drugi primeri mediacijskih klavzul
Na svetovnem spletu je mogoče najti veliko ponudnikov mediacijskih storitev.[14] Nekateri na svojih spletnih straneh ponujajo možnosti izvajanja mediacije in tudi primere mediacijskih klavzul. Poglejmo nekaj takih primerov.[15]
Klavzula A: Neobvezna mediacija, pri kateri klavzula nima neposrednih pravnih učinkov, temveč je priporočilne in informativne narave
Ne glede na določbo o sodni ali arbitražni pristojnosti se stranki lahko dogovorita, da bosta spor poskušali razrešiti z mediacijskim postopkom na podlagi Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah.
Klavzula zavezuje stranki v obliki zaveze prizadevanja, da preverijo možnosti, da bi spor rešile v mediacijskem postopku. Stranki se zavezujeta, da bosta ob morebitnem nastanku spora iz pogodbe ali v zvezi z njo najprej preučili možnosti razreševanja spora v mediacijskem postopku na podlagi ZMCGZ.
Klavzula B: Obvezna mediacija, ki je časovno omejena
Stranki bosta vse medsebojne spore iz te pogodbe ali v zvezi z njo razreševali v mediacijskem postopku na podlagi Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah. Če mediacija v roku … [določita ga stranki] od dne, ko prva stranka drugi pisno predlaga začetek mediacije, ne bo dosežen sporazum, se šteje, da je bila mediacija neuspešna, in sta stranki prosti nadaljnjih obveznosti alternativnega reševanja sporov po tej določbi.
Klavzula C: Mediacija, po kateri se v primeru, da je neuspešna, sproži sodni ali arbitražni postopek
Stranki bosta vse spore iz te pogodbe in vsa medsebojna razmerja poskušali urejati sporazumno ob upoštevanju vzajemnih interesov. Za primer spora se dogovorita, da bosta pred uveljavitvijo sodnih zahtevkov in kot procesno predpostavko na podlagi 16. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah spor poskušali urediti v postopku mediacije. V ta namen bosta v roku osem dni od trenutka, ko bo to zahtevala ena stranka, uskladili ime mediatorja z liste mediatorjev pri [stranki sami določita, na primer pri Društvu mediatorjev Slovenije, pri Stalni arbitraži GZS, pri CEDR, pri ICC ipd.]. Če osemdnevni rok usklajevanja glede mediatorja poteče neuspešno, lahko vsaka od strank zahteva, naj mediatorja imenuje predsednik ali podpredsednik [tega društva ali združenja]. Mediator se plača v skladu s priporočeno tarifo. Stroške si stranki oziroma stranke razdelijo na pol oziroma po deležih. Če rešitev spora v mediaciji ni bila uspešna, se stranki dogovorita, da bo v sporu na podlagi [na primer] slovenskega prava odločalo za to pristojno sodišče ali arbitraža.
Ob vpisu mediacijske klavzule v pogodbo je pomembno poudariti, da tisti, ki sestavlja pogodbo, stranke, zlasti če niso prava vešče, opozori, da v skladu s 17. členom ZMCGZ v času teka mediacije ne teče zastaranje terjatve, ki je predmet mediacije, in da se zastaranje v primeru neuspešne mediacije nadaljuje od trenutka, ko je postopek končan brez sporazuma o rešitvi spora. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, se ta rok v zvezi z zahtevkom, ki je predmet mediacije, ne izteče prej kot 15 dni po koncu mediacije. Morajo pa stranke sporazumno (na primer v pogodbi o izvedbi mediacije) določiti trenutek, kdaj je mediacija končana. Praviloma je to takrat, ko je podpisan dogovor, če ta ni dosežen, pa se upošteva datum izdaje mediatorjevega potrdila obema strankama, da je mediacija končana. Poudariti je torej treba, da stranke s tem, ko v pogodbo vključijo mediacijsko klavzulo in so zavezane pred vložitvijo tožbe poskusiti z mirnim reševanjem spora, ne izgubijo nobene pravice, niti v povezavi s samo terjatvijo niti v povezavi z roki, ki so morebiti določeni za vložitev tožbe.
5. Sklep
Mediacije v gospodarskih sporih pripomorejo k boljšemu poslovnemu okolju, ki gospodarskim subjektom omogoča stabilno poslovanje. Mirno reševanje sporov namreč poteka hitreje kot sojenje na vseh stopnjah in je za gospodarske subjekte cenejša rešitev, ki ne ustvarja negativne publicitete in predvsem med dolgoročnimi poslovnimi partnerji ohranja poslovne vezi. Zato je smiselno, da se gospodarski subjekti ob sklepanju medsebojnih pogodb zavedajo možnosti sporov in si ob tem pomagajo z mediacijskimi klavzulami. V fazi sklepanja pogodbe je med gospodarstveniki prisoten optimizem ob novi poslovni priložnosti. Podpisniki pogodb praviloma ne razmišljajo o morebitnem sporu iz novonastalega poslovnega razmerja, saj to ni prijetna misel. Zato je naloga pravnikov, ki kot odvetniki, notarji ali zaposleni pravniki gospodarskih družb sodelujejo pri sklepanju pogodbe, da o tem razmišljajo in da podpisnike gospodarske pogodbe opozorijo na morebitne spore in jim predstavijo različne možnosti njihovega reševanja. Pri tem je pomembno, da poznajo koncept in vsebino ter predvsem prednosti mediacije kot mirnega reševanja sporov in jih predstavijo odločevalcem, da ti v fazi sestave pogodbe vanjo vključijo mediacijsko klavzulo.
Odgovor na uvodno zastavljeno vprašanje torej je, da se instituta kljub navidezni kontradiktornosti načela prostovoljnosti mediacije in vključitve mediacijskih klavzul v pogodbe ne izključujeta. Ravno nasprotno, ob pravilno pojasnjeni vlogi mediacije ob sklepanju gospodarske pogodbe in vključitve mediacijske klavzule gre za postopanje v skladu z načelom prostovoljnosti, saj se stranke same odločijo za njeno vključitev v pogodbo. Uradnih statistik o uspešnosti in prizadevanju strank v mediaciji, ki temelji na mediacijski klavzuli, ni. Avtorica sama ima nekaj izkušenj na tem področju in lahko zaključi, da so gospodarski subjekti v teh mediacijah izjemno angažirano sodelovali in so bili na koncu z dogovorom uspešni ter se tako izognili sodnemu postopku. V vseh primerih je šlo za mediacijsko klavzulo z največjo obvezo, torej klavzulo, ki je bila negativna procesna predpostavka za sodni postopek. Kljub takšni močni zavezi to ni vplivalo na pripravljenost strank za pogajanja in končni dogovor.
Statistični podatki o številu mediacij na podlagi mediacijskih klavzul in njihovi uspešnosti na mednarodni ravni niso dosegljivi. Po pogostosti zadetkov na svetovnem spletu glede oblikovanja mediacijskih klavzul pa je mogoče sklepati, da različna združenja močno spodbujajo njihovo uporabo, in upamo lahko, da se gospodarski subjekti zanje odločajo, saj so rešitve, ki jih stranke same oblikujejo, praviloma zanje najustreznejše.
Literatura
Evropska komisija (2025). Standard Mediation Clauses, https://single-market-economy.
ec.europa.eu/smes/challenges-and-resilience/late-payment/mediation-pilot-constru ction/clauses_en (30. 7. 2025).
Fisher, Roger, Shapiro, Daniel (2006). Beyond reason. Penguin.
Hajtnik, Zoran, Ristin, Gordana (ur.), et al. (2011). Mediacija v teoriji in praksi. Ljubljana: Društvo mediatorjev Slovenije.
[1] Glej bilten Sodna statistika, https://podatki.gov.si/dataset/sodna-statistika-bilten// (5. 8. 2025).
[2] Ur. l. RS, št. 5/08.
[3] Glej G. Ristin, Z. Hajtnik (2011), str. 83.
[4] Ur. l. RS, št. 10 /09 in nasl.
[5] Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.
[6] V. Kranjc, v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.) (2003), str. 92.
[7] M. Pel (2010), str. 194.
[8] Z. Hajtnik, v: G. Ristin, Z. Hajtnik (2011), str. 132.
[9] V praksi so se takšni primeri že zgodili in avtorica je v primeru zavržene tožbe uspešno izpeljala mediacijo med gospodarskima subjektoma, ki sta imela v pogodbi dogovorjeno mediacijsko klavzulo.
[10] Evropska komisija (2025).
[11] Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 136, 24. 5. 2008.
[12] Evropska komisija (2025).
[13] Mednarodna trgovinska zbornica s sedežem v Parizu (International Chamber of Commerce, World Business Organization – ICC) je svetovna asociacija, ki prek svojih nacionalnih odborov pospešuje liberalizacijo svetovne trgovine in investicij, pripravlja standardne mednarodne gospodarske pogodbe, spodbuja razvoj poslovnih običajev, alternativne oblike reševanja sporov in korporativno družbeno odgovornost podjetij; vir: Gospodarska zbornica Slovenije, https:// icc-slovenia.gzs.si (4. 8. 2025).
[14] Na primer Društvo mediatorjev Slovenije, https://www.slo-med.si/ (30. 7. 2025), CEDR, https://www.cedr.com/ (30. 7. 2025), Evropski center za reševanje sporov, https://www.ecdr. si/ (30. 7. 2025), Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici, https://www.gzs.si/o_gzs/vsebina/ Organizacija-GZS/stalna_arbitraza_pri_gzs (30. 7. 2025).
[15] Glej tudi Z. Hajtnik, v: G. Ristin, Z. Hajtnik (2011), str. 322.