Vključevanje otrok v mediacijske postopke danes ni več vprašanje dobre prakse, temveč strokovne in etične odgovornosti. Pravna podlaga je jasna – 12. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah otroku priznava pravico, da izrazi svoje mnenje,[1] Družinski zakonik pa v ospredje postavlja njegovo korist.[2] Praksa pa nam pokaže nekaj drugega: med pravico, da je otrok slišan, in dejansko sposobnostjo, da ga zares slišimo, obstaja pomembna razlika. In če želimo iti v razmišljanjih še malo dlje: med dejansko sposobnostjo, da ga zares slišimo in našo interpretacijo njegovega »sporočila« obstaja morda še večja razlika.
Sodni sistem je po svoji naravi strukturiran, formalen in tog. Tak okvir daje varnost, hkrati pa pogosto ne dopušča dovolj prostora za kompleksnost človeških odnosov. Mediacija ta prostor prijazno odpira. Vsi vemo, da ne kot alternativa pravu, temveč kot njegov nujni pridruženi prostor, kjer se pravni okvir sreča z »mehkimi« vsebinami, kot so: psihologija, morala, etika, razvojne in psihofizične potrebe posameznika in podobne. V družinskih zadevah pa tudi z realnim življenjem družine.
Zagotovo bi lahko rekli, da lahko govorimo o »postopkih«, dokler imamo opravka z opravilno sposobnimi, samostojnimi odraslimi. S trenutkom, ko pa v ta prostor vstopi otrok, se stvari bistveno spremenijo. Če razumemo otroško naravo, otrokov način delovanja – potem se zavedamo, da ne gre več zgolj za postopek, temveč za odnos.
In prav tukaj se začne velikanska odgovornost mediatorja. Obravnavana tema poudarja, da mora mediator v primerih mediacij, v katere je vključen otrok, delovati kot strokovnjak IN kot senzibilen ČLOVEK.
Delo z otroki v mediaciji zahteva – s stališča moje stroke – bistveno več kot poznavanje pravil in tehnik. Zahteva sposobnost, da mediator opazi in reflektira predvsem sebe – svoje kompetence, subjektivnost, odzive, pričakovanja in morebitne predsodke. V mednarodni literaturi se pojavlja izraz »mehki vojaki« – strokovnjaki, ki ostajajo stabilni in jasni v svoji vlogi, hkrati pa ohranjajo stik s svojo človeškostjo.
Slišati je preprosto, a je težje za uporabo v praksi. Ko pride do ranljivih skupin, se naravno v nas (v večini) prebudita naša subjektivnost in ranljivost. To ni šibkost. Prav nasprotno. V takšnih primerih lahko postane to strokovna kompetenca.
Otrok namreč zelo hitro zazna nepristnost, okorelost ali negotovost. Če mediator ni zares prisoten in v njem obstajata odpor ali oklevanje, bo otrok to začutil – pogosto že pred izrekom prve besede. Lahko rečemo, da otroci vonjajo čustva. Zato je morebitno sodelovanje v takšnih primerih pomembna strokovna odločitev. Vsak mediator mora o tem v prvi vrsti presoditi sam zase.
Želim poudariti tudi, da vloga mediatorja ni, da vodi otroka. Njegova naloga je, da ustvari prostor, v katerem se otrok lahko izrazi – kolikor zmore in kolikor želi. Hkrati se moramo večkrat opomniti, da otrok NI mali odrasli. Vsaj ne v teh primerih, ko pravzaprav doživlja najtežje in tektonske premike svojega življenja. Saj veste – marsikoga boste morda slišali reči: »Ah, pa saj ni tako hudo. Tudi sam/a sem otrok ločenih staršev in se ničesar ne spomnim; meni se nič ne pozna, name ni nič vplivalo.« Na tem mestu naj poudarim še enkrat – če človek vsaj približno pozna človeško naravo in njegovo delovanje (odsotnosti, zadovoljevanje potreb, navezanosti, podzavest itn.), se zaveda, da nič v naših življenjih ne mine brez posledic, pa če se tega zavedamo ali ne.
Mednarodna praksa na področju vključevanja otrok v mediacijo ponuja relativno enotno sporočilo: vključevanje otrok lahko pomembno izboljša kakovost in trajnost dogovorov, vendar le ob ustrezni strokovni izvedbi in skrbni presoji primernosti posameznega primera. Ena najvplivnejših longitudinalnih raziskav na tem področju, ki jo je v Avstraliji vodila Jennifer McIntosh,[3] je primerjala mediacije, ki so vključevale otrokovo perspektivo, s tistimi, ki je niso. Rezultati so pokazali, da so starši v t. i. »child-inclusive mediaciji« dosegali trajnejše dogovore, imeli nižje ravni konflikta in redkeje ponovno vstopali v sodne postopke. Hkrati so otroci kazali boljšo psihološko prilagoditev in bolj stabilne odnose s starši.
Pomembno je poudariti, da otrok v teh modelih ni sodeloval kot odločevalec, temveč kot vir vpogleda. Njegov glas je bil v proces vključen preko ustrezno usposobljenega strokovnjaka, ki je znal otrokovo izkušnjo prevesti v obliko, ki staršem omogoča večje razumevanje in odgovorno odločanje.
Na drugi strani pa raziskave in strokovne smernice iz Kanade, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike opozarjajo, da vključevanje otrok ni univerzalno primerno. V primerih visoko konfliktnih odnosov ali nasilja v družini lahko otrokovo sodelovanje poveča psihološko obremenitev in občutek razpetosti med staršema.[4] Prav tako lahko neustrezno voden proces – brez zadostnega znanja o razvojni psihologiji in komunikaciji z otroki – vodi v sugestibilnost ali napačno interpretacijo otrokovega izražanja.[5]
Sklep mednarodne prakse je zato jasen: vprašanje ni, ali otroka vključiti, temveč ali smo kot strokovnjaki sposobni presoditi, kdaj in na kakšen način to storiti, da bo vključitev otroka varna, smiselna in v njegovo korist.
Ena najpogostejših strokovnih napak je torej, da k otroku pristopamo z logiko odraslega. Otroški možgani v stresnih situacijah delujejo še bolj drugače. Neznano okolje, prisotnost odraslih, občutek, da se dogaja nekaj pomembnega – vse to pri otroku aktivira stresni odziv. Še posebej ob predpostavki, da so to konfliktne situacije, ki so otroka že predhodno kakor koli ogrozile.
V takem stanju otrok ne razmišlja, ampak se prilagaja.
Mednarodni modeli, kot je Child-Inclusive Mediation (CIM), opozarjajo na pojav konflikta lojalnosti. Otrok pogosto ne izraža svojega avtentičnega mnenja, temveč tisto, za kar zaznava, da je varno ali pričakovano v odnosu do staršev.[6]
Njegov glas tako ni nujno njegov – lahko je odmev staršev, situacije ali trenutnega pritiska. In kdo si z gotovostjo upa to tolmačiti?
Dodatni izziv je, da otrok mediatorja ne bo popravljal. Če mediator napačno razume ali povzame, bo otrok pogosto preprosto sledil tej interpretaciji. Ne zato, ker bi se z njo strinjal, temveč ker želi ohraniti odnos ali zadovoljiti avtoriteto. Ali zato, ker preprosto zaradi stresa in spremenjenega načina delovanja možganov ne razume.
Prav tako ni klasična pisarna prostor, kjer se otrok lahko sprosti. Povezana je z avtoriteto, formalnostjo in pogosto tudi s sodnim okoljem. Zato so v praksi bolj zaželeni drugačni pristopi – srečanja na sprehodu, ob igri ali v bolj nevtralnem okolju. Slaščičarni. Kavarni. V vsakem primeru pa v prostoru, ki omogoča stik. Različni prostori omogočajo različno dinamiko. Pomembno je, da se otrok lažje odpre, morebitno gibanje zmanjša napetost, komunikacija pa postane bolj sproščena, spontana. V takem okolju mediator ne dobi nujno več informacij, dobi pa bolj avtentične. In prav to je bistvo.
Ena največjih pasti pri vključevanju otrok, ki jo lahko hitro spregledamo, je sugestibilnost. Otrok želi sodelovati, želi »pravilno odgovoriti«, želi biti sprejet. Če so vprašanja sugestivna ali preveč usmerjena, lahko nehote potrdi nekaj, kar ni njegovo. Podobno nevarna je projekcija mediatorja – trenutek, ko začne otrokove besede interpretirati skozi lastne izkušnje ali prepričanja.
Zato se v sodobni praksi poudarja pristop t. i. prazne radovednosti. To pomeni, da mediator ne predpostavlja, ne išče potrditve svojih idej, temveč ostaja odprt. Zanima ga otrok, ne njegova razlaga otroka.
Če sklenem, naj poudarim, da mora biti otrok slišan, a ne obremenjen. To je bistvena razlika, ki jo je v praksi težko zagotoviti.
Mediator mora paziti, da otrok ne postane sredstvo v konfliktu odraslih, ter izvajati odličen monitoring stanja oz. počutja otroka. To zahteva strokovno znanje, izkušnje in stalno refleksijo lastnega dela. Predvsem pa zahteva notranjo stabilnost – sposobnost, da mediator ostane zvest procesu, tudi ko postane čustveno zahteven. Ni vedno enostavno vzdrževati ravnovesja med strokovnostjo in človečnostjo.
Vključevanje otrok v mediacijo ni tehnika. Je proces, ki zahteva natančnost in hkrati OBČUTEK. Pravna pravila dajejo okvir, razvojna psihologija razumevanje, vaje tehnike komunikacije kompetence/gotovost, vendar šele mediatorjeva zrelost in samokritičnost omogočita kakovostno delo z otroki.
In tukaj se, po mojem mnenju, mediacija najbolj približa svojemu bistvu. Ne toliko kot postopek, temveč kot srečanje.
Ko mediator zmore stopiti nekoliko izven vloge in hkrati ostati v njej, se zgodi tisto, kar je v praksi najtežje doseči – otrok ni le vključen, temveč tudi slišan. Otrok v mediaciji ni dokaz – je glas. Smo prepričani, da ga znamo res slišati?
VIRI:
- Department of Justice Canada. (2015). The voice of the child in family law.
- Družinski zakonik (DZ). (2017). Uradni list RS, št. 15/17.
- Family Justice Council. (2010). Guidelines for judges meeting children. London: Family Justice Council.
- McIntosh, J. E. (2007). Child-inclusive divorce mediation: Report on a qualitative research study. Canberra: Attorney-General’s Department.
- McIntosh, J. E., Wells, Y. D., Smyth, B. M., & Long, C. M. (2008). Child-focused and child-inclusive divorce mediation: Comparative outcomes from a prospective study of postseparation adjustment. Family Court Review, 46(1), 105–124.
- Smart, C. (2002). From children’s shoes to children’s voices. Family Court Review, 40(3), 307–319.
- United Nations. (1989). Convention on the Rights of the Child.
VIRI (prikaz znotraj besedila)
[1] United Nations. (1989). Convention on the Rights of the Child.
[2] Družinski zakonik (DZ). (2017). Uradni list RS, št. 15/17
[3] McIntosh, J. E., Wells, Y. D., Smyth, B. M., & Long, C. M. (2008). Child-focused and child-inclusive divorce mediation: Comparative outcomes from a prospective study of postseparation adjustment. Family Court Review, 46(1), 105–124.
[4] Department of Justice Canada. (2015). The voice of the child in family law.
[5] Family Justice Council. (2010). Guidelines for judges meeting children. London: Family Justice Council.
[6] McIntosh, J. E. (2007). Child-inclusive divorce mediation: Report on a qualitative research study. Canberra: Attorney-General’s Department.
Smart, C. (2002). From children’s shoes to children’s voices. Family Court Review, 40(3), 307–319.
[1] United Nations, 1989
[2] Družinski zakonik, 2017
[3] McIntosh, J. E., et al. (2008).
[4] Department of Justice Canada. (2015). The Voice of the Child in Family Law
[5] Family Justice Council (2010).
[6] (McIntosh, 2007; Smart, 2002).