29. novembra 2023 je pritožbeno sodišče (court of appeal, cilvil devision) v Združenem kraljestvu (v nadaljevanju ZK) odločilo, da sodišče lahko naloži strankam dolžnost poskusa reševanja spora s postopkom alternativnega reševanja spora in tudi (začasno) zaustavi sodni postopek (stay of proceedings), ki v določenem sodnem primeru poteka. Ta sodba je v jedru obravnave tega prispevka. V nadaljevanju bom na kratko strnil ustavnopravni kontekst ZK, ki je pomemben za razumevanje sodb iz te jurisdikcije. Nato bom na kratko predstavil analizo sodb, ki se nanašajo na mediacijo in alternativno reševanje sporov (ARS) in so pomembne tudi za razumevanje odločitve v obravnavani sodbi, ki jo bom v zadnjem delu prispevka tudi podrobneje predstavil.
1. Ustavnopravni kontekst Združenega kraljestva
Še vedno me kolegi iz pravniških ali politoloških vrst nemalokrat presenetijo s trditvijo, da ZK nima ustave. ZK vsekakor ima ustavo. Ni pa to ustava s katero bi bil Montesquieu pretirano zadovoljen (nanašam se na njegovo delo O duhu zakona, fr. De l'esprit des lois). Kljub temu, da je politična in pravna oblast (vključno z monarhom) organizirana na podlagi ustavnih pravil in načel, se pravnik v ZK ne more nasloniti na kodificirano delo, ki bi na pregleden in jasen način predstavljajo ustavna določila tako kot je to na primer pri nas. Pogostokrat jo pravni akademiki poimenujejo kar razpršena knjiga ustavnih pravil (a dispersed constitutional rulebook). Ustavo ZK sestavljajo na splošno: (1) določena pravna pravila, ki so vsebovana v zakonih in imajo ustavno veljavo, (2) sekundarna zakonodaja (pravna pravila, ki jih sprejemajo na primer ministri), (3) sodbe domačih sodišč pod določenimi zelo omejenimi pogoji (4) mednarodno zavezujoče norme, ki se nanašajo na delovanje oblasti in (5) ustavni 'običaji' (constitutional conventions). Zanimiva je tudi zgodovinska in politična podlaga izvršilne veje oblasti (the crown in parliament ali the government) in vloge kraljevih pooblastil, ki so prenesene na vlado (prerogative executive powers).
Za boljše razumevanje pravnega razmišljanja v takšnem ustavnem sistemu izpostavim v tem prispevku ustavne običaje (constitutional conventions). Pogosto jih opišemo kot zavezujoče v praksi, a ne v pravu (binding in operation but not in law). Pri tem naj samo mimogrede dodam, da beseda law ni nujno v angleškem pravnem jeziku pravo, kot ga poznamo mi. Beseda law se nanaša v tem kontekstu predvsem na common law in statutory law. Tudi equity je na primer v stvarnem pravu ali obligacijskem pravu ZK pravni vir, ki pa je v razmerju do zakonskega (statutory law) in sodnega (common law) lahko samostojen vir prava s svojimi načeli in standardi uporabe pravil, ki izhajajo iz equity (primer tega je na primer v obligacijah equitable doktrina undue influence in common law koncept duress). Z drugimi besedami, legal rules (common law in statutory law, relevantno mednarodno pravo itd.) skupaj z equity sestavljajo pravo (law) v ZK. Tako imam lahko v stvarnem pravu ZK pravno pravico do služnosti (legal right) in equitable pravico do služnosti, ki ni a legal right temveč equitable right. Kjub temu, da v obeh primerih govorimo o služnosti, sta obe pravni obliki služnosti različno pogojeni in utemeljeni. Dejanski rezultat obeh oblik iste pravice pa je še isti. Po tem hitrem vložku se zdaj vrnem na ustavne običaje. Najlažje jih razumemo skozi aplikacijo Jenningovega testa, ki loči ustavne običaje od 'navadne' prakse. Na podlagi tega testa se najprej vprašamo po precedensih (kako pogosto in kdaj je bil določen ustavni običaj uporabljen v preteklosti?). Nato sledi vprašanje ali so relevantni politični akterji verjeli, da sledijo ustavnemu pravilu? In nazadnje, ali za to pravilo obstaja dober razlog? To področje je predmet zanimive akademske razprave (izpostavim samo nekatere avtorje Jenning, Dicey, Barber, Allan idr.). Bistvo, ki sem ga želel izpostaviti v tem delu je, da ZK ima ustavo in da je razumevanje te ustave lahko izjemno kompleksno in zahtevno in lahko privede med drugim tudi to nedemokratičnih odločitev. V nadaljevanju pa se bom posvetil vlogi sodišč v kontekstu ustavnopravne ureditve ZK.
Sodišča imajo v ZK jasno določeno vlogo v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti. Zelo splošno rečeno, sodišča ne posegajo v pristojnosti zakonodajalca (ureditev, ki jo pogosto imenujemo the Westminister system). Drugače povedano, v ZK ni ustavnega sodišča. Tudi vloga vrhovnega sodišča ZK (ki se je prej imenovala the House of Lords) je popolnoma drugačna od na primer vloge vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike. Lord Diplock v primeru Duport Steels Ltd proti Sirs (1980) izpostavi, da je meja jasna in sicer »parlament sprejema zakone in sodstvo jih interpretira« (Parliament makes the laws, the judiciary interpet them). Na tem področju prav tako obstajajo določene sivine, ki so predmet zanimivih pravnih in akademskih razprav (na primer primer Hirst proti ZK iz 2005). Pri tem bi dodal še to, da ZK ni enovita jurisdikcija. Sestavljena je iz treh jurisdikcij: Anglija in Wales (common law), Škotska (mešani sistem) in Severna Irska (common law). Prelomna sodba, ki je predmet tega prispevka, je bila sprejeta v jurisdikciji Anglije in Walesa.
V prvem delu uvoda sem na hitro naslovil gradnike ustavnega reda ZK in nato nadaljeval z vlogo sodišč v tem kontekstu. Uvodni del prispevka pa zaključujem še s hitrim pregledom pravnih virov v ZK in pomembnimi tehnikami razlage. Zelo na grobo jih lahko razdelimo na primarne vire (zakonodaja in sodno pravo) ter sekundarne vire (pravni akademski prispevki, mnenja pravnih strokovnjakov, odločitve tujih sodišč ipd.). Hierarhično gledano so zakoni (odločitve parlamenta) tisto kar primarno veže sodišče in precedenčna pravila, ki so vsebovana v sodni praksi, so temu podrejena. Pri razlagi si, podobno kot pri nas, pomagamo na primer z logiko avtentične, namenske, sistemske razlage ipd. Glede razlage precedenčne sodne prakse, ki je preprosto utemeljena na logiki stare decisis, pa je dobro razumeti odnos med ratio decidendi in obiter dictum argumentacijo. Preprosto rečejo ratio decidendi sestavlja zavezujoče pravno pravilo in mora izpolnjevati določene pogoje (na primer: neposredno se mora navezovati na predmet razsojanja, mora bit nujen korak k zaključku – razsodbi, mora naslavljati pravno vprašanje in ne vprašanja dejstev, precedens lahko zavezuje tudi brez ratia itd.). Obiter dictum načeloma ni zavezujoča izjava (mnenje) sodnika in ima vlogo dodatne razjasnitve ratia decidendi (v angl. not binding but persuasive). Nemalokrat se zgodi, da na primer v medijih pravilno povzamejo neko odločitev sodišča, a napačno razumejo ratio decidendi, ki utemeljuje pravno veljavo določenega pravila v sodbi o kateri poročajo. Zato moramo biti pravniki v ZK zelo pozorni pri branju pomembnih odločitev, ker je jasnost ratio decidendi pravila pogostokrat odvisna tudi od jezikovnih spretnosti sodnika. To velja tudi za sodbo, ki je v jedru tega prispevka. Pomemben pravni vir je tudi equity, ki temelji na logiki, da lahko aplikacija pravnih pravil (legal) vodi, v nekaterih primerih, do nepravične odločitve (iz tega izhaja tudi ločitev med legal remedies in equitable remedies). Equity temelji na diskreciji sodnika in njegova uporaba je močno zamejena z rigoroznimi pogoji (na primer bars to equity kot je doktrina unclean hands ipd.). V tem prispevku se posvečam le common law razvoju mediacije in ARS oziroma odnosu sodišč do tega. Zakonov in drugih ureditev v ZK, ki se nanašajo na ARS, ne izpostavljam.
2. Pregled relevantne sodne prakse, ki se tiče mediacije (ARS) v Angliji in Walesu
V drugem delu prispevka bom samo na hitro preletel določene sodne odločitve, ki se navezujejo na mediacijo (ARS). Pri tem jih ne bom podrobneje pravno analiziral, ker bi to terjalo preveč strani, ampak bom pri vsaki izpostavil le bistvo, ki se nanaša na mediacijo v ZK in bralcu sporoča odnos sodišča do mediacije ter razumevanja odločitve v primeru Churchill.
V sodbi Dunnett proti Railtrack PLC iz 2002 je sodnik Brooke izpostavil pomembno vlogo mediatorjev pri reševanju sodnih sporov. Poudaril je pomen upravljanja močnih čustev, ki se pojavljajo v sodnih primerih in dodatno poudaril, da lahko mediatorji ponudijo rešitve spora kjer sodišče tega ne zmore (zaradi objektivnih omejitev). Še posebno pomembna sodba za ta prispevek je Halsey proti Milton Keynes Genereal NHS trust iz 2004 (v nadaljevanju primer Halsey), ki je bila tudi predmet obravnave sodnikov v primeru Churchill. Tu je sodnik Dyson poudaril, da ima mediacija mnoge prednosti v primerjavi s sodnim postopkom (izpostavi na primer možnost opravičila, širše razlage, nadaljevanje obstoječega poslovnega odnosa ipd.). To sodbo bom kasneje izpostavil tudi v tretjem delu tega prispevka, ko bom naslovil sodno odločitev v primeru Churchill. Prav tako je zanimiv obiter komentar sodnika Warda v primeru Burchell proti Burchell iz 2005, kjer je poudaril visok delež uspešno rešenih sporov s postopkom mediacije in prispevek mediacije k pravičnejšemu sodstvu. Sodnik Ward je še zatrdil, da ni razlogov zakaj bi pravna stroka zavračala razumni zahtevek po mediaciji.
V sodbi Egan proti Motor Services (BATH) iz leta 2008, je sodnik Ward razlikoval med mediacijo in pogajanji. Po njegovem mnenju lahko postopek mediacije ponudi strankam veliko več kot pogajanja. Mediacijo je izpostavil kot preudarno in razumno odločitev za reševanje spora (»the hallmark of commonsense«). Leta 2012 je sodišče v primeru Faida proti Elliot Corporation že nakazalo pripravljenost sodišč v ZK, da kritizirajo nerazumne zavrnitve mediacije. Sodnik Jackson je izpostavil, da naj bi stranki vseeno morali, preden se poslužijo sodnega postopka, najti sporazumno rešitev. Sodnik Elias je v tem sodnem primeru tudi okaral odvetnike, ki ne morejo prepričati strank naj se le poslužijo mediacije in hkrati okaral tudi stranke, ki mediacijo nerazumno zavrnejo. Na danih dejstvih primera (in trditvenih podlag strank) je v primeru Wright proti Michael Wright Supplies iz leta 2012 sodnik Ward poudaril, da je prav mediacija primeren postopek za reševanje tega spora. Sodnik Ramsey je v svoji sodbi Northrop Grumman Mission Systems Europe Ltd. Proti Bae Systems (Al Diriyah) Ltd. Iz 2014, izpostavil konkretne veščine, ki bi jih lahko mediator apliciral pri iskanju rešitve tega spora. Omenim naj še primere Bradley proti Heslin 2014, Garritt-Critchley proti Roman 2014 ipd. Zanimive so tudi sodbe, ki se nanašajo na načelo zaupnosti (the without prejudice rule) kot so: Aird&Aird proti Meridian Ltd iz 2006, primer Halsey, Reed Executive Plc. Proti Reed Business Information Ltd iz 2004, Brown proti Rice iz 2007, Instance proti Denny Bros Printinng iz 2000 in še mnogi drugi. Prav tako želim izpostaviti nekatere primere, ki so naslavljali vprašanje mediatorja kot priče. To so: Farm Assist Ltd proti The Secretary of State fort he Enviroment, Food and Rural Affairs iz 2009, AB proti CD Ltd iz 2013 in še mnogi drugi.
2.a. Primer Halsey in vprašanje vloge sodišča pri napotitvi (ali prisili) strank v postopek mediacije
Ozadja primera in trditvenih podlag tu ne bom povzemal, ker to za namen razumevanja tega primera v kontekstu prispevka, ni pomembno. V primeru Halsey je sodišče odločilo, da smejo sodišča usmeriti stranki v reševanje spora s postopkom ARS, ne smejo pa stranki v to prisiliti, oziroma ne smejo jih prisiliti, da se poslužijo konkretnega postopka ARS (na primer mediacije). Sodišče je temeljilo svojo argumentacijo tudi na 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (pravica do poštenega sojenja). Sodnik Dyson je takšno odločitev sodišča utemeljil tudi na argumentu ekonomičnosti torej, da naj bi sodišče strankam s 'siljenjem' v mediacijo le večalo njihove stroške. Po njegovem mnenju lahko sicer sodnik razišče in testira razloge na podlagi katerih stranke zavračajo postopek mediacije. Če pa stranke vztrajajo pri tem, da si mediacije ne želijo, pa bi bilo po njegovem mnenju narobe stranki prisiliti v takšen postopek. Hkrati pa je sodnik Dyson klasificiral odločitve strank, ki zavrnejo postopek mediacije in sicer, če je ta zavrnitev nerazumna, naj to sodišče graja. Na tem mestu bi dodal, da je na primer na commercial courts to že praksa v obliki denarne sankcije pri naložitvi stroškov postopka stranki (adverse costs order). V kontekstu primera Halsey je relevantna tudi sodba M proti M iz leta 2014. V tem primeru je bilo odločeno, da stranki sicer ne moreta biti prisiljeni v postopek mediacije a sodišče lahko vseeno aktivno vzpodbudi stranki k temu z uporabo ‘Ungley Order’. Če stranka ni zmožna razumno upravičiti svojo odločitev, da se ARS postopka ne udeleži, lahko takšna zavrnitev predstavlja podlago za sodišče, ki lahko to tudi sankcionira. Učinek Ungleyjeve odredbe je prisiliti stranko, ki meni, da je spor neustrezen za reševanje z ARS, da to utemelji ob zaključku sojenja. Stranka mora svoje razloge za zavrnitev mediacije obrazložiti v obliki izjave priče, ki jo je treba vložiti najmanj 28 dni pred začetkom sojenja.
Primer Halsey je bil naknadno predmet mnogih razprav, kritik in odobravanj. Sodnik Lightman je na primer v svojem govoru z dne 28.06.2007 'Mediaton: approximation to justice' poudaril, da je odločitev v primeru Halsey napačna tudi zato, ker ne upošteva razlike med različnimi postopki ARS. Med drugim je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice leta 2010 v primeru Alassini proti Telecom Italia SpA razsodilo, da je pogojevanje pravdnega postopka z obveznim poskusom mediacije dopustno in ni v nasprotju s 6. členom EKČP. Celo sam sodnik Dyson (ki je razsodil v primeru Halsey) je na simpoziju leta 2010, ki je potekal v luči primera Alassini in 5. člena EU Direktive o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah, sprejel stališče, da lahko obstaja obvezna mediacije v določeni obliki.
V jurisdikciji Anglije in Walesa obstaja bogat nabor sodne prakse, sodne argumentacije in sodnih mnenj, ki se nanašajo na ARS in postopek mediacije. In zdaj, leta 2023, je sodišče v primeru Churchill to bogato sodno prasko in akademsko razpravo, nadgradilo z zanimivo odločitvijo tudi v odnosu do sodne odločitve v primeru Halsey.
3. Churchill proti Merthyr Tydfil County Borough Council: appeal No CA-2022-001778
Ozadje tega spora je enostavno in pravno ni zapleteno. Gospod Churchill je kupil hišo s pripadajočim zemljiščem (katerega del je bil tudi vrt), ki je mejilo na zemljišče v lasti 'krajevnega odbora' ki je pristojen za urejanje socialnih zadev, poselitve, transporta in izobrazbe (angl. council). Na omenjeni vrt se je širila invazivna rastlina japonski dresnik, ki je po trditvah gospoda Churchilla izvirala prav iz posesti v lasti 'krajevnega odbora'. Gospod Churchill je zatrjeval, da je kot posledica širjenja na njegovi posesti (vrtu) nastala škoda, ki je rezultirala v znižani vrednosti zemljišča in vznemirjanju lastnika (loss of value and enjoyment). Za moj prispevek je relevantno predvsem to, da se je gospod Churchill odločil rešiti spor po sodni poti, kljub temu da je za to v takšnih zadevah obstajala predvidena izvensodna možnost (internal complaints procedure). 'Krajevni odbor' je prav zato, ker se gospod Churchill ni poslužil tega predvidenega izvensodnega postopka, predlagal sodišču prekinitev sodnega postopka (a stay). Sodišče je to zavrnilo in hkrati ugotovilo, da je bila zavrnitev izvensodnega postopka s strani gospoda Churchilla in njegovih odvetnikov, nerazumna. Primer je bil nato napoten na pritožbeno sodišče in pritožba je bila deloma na pritožbenem sodišču tudi sprejeta v obravnavo.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da besedilo v sodbi Halsey, na katerega se je v argumentaciji naslonil prvostopenjski sodnik, ni del ratio decidendi primera Halsey in posledično ni zavezovala prvostopenjskega sodnika, da zavrne predlog 'krajevnega odbora' za zaustavitev sodnega postopka (tu spomnim na uvodno razpravo v prispevku o ratio decidendi in obiter dictum). Pri tem je pritožbeno sodišče odločilo, da sodišče lahko zaustavi sodni postopek in strankam naloži reševanje spora z izvensodnim postopkom reševanja spora (non-court-based dispute resolution process). Takšna odredba ne sme ovirati tožnikove pravice do sodišča. Prav tako mora biti takšna odredba v skladu z načelom ekonomičnosti in načeli poštene in razumno hitre rešitve spora. Pritožbeno sodišče ni postavilo standardov katerim naj sodišča sledijo pri odločanju ali naj podajo takšno odredbo ali ne (glej točke 64–66 besedila sodbe). Tudi pri obrazložitvi odločitve pritožbenega sodišča, podobno kot v primeru Halsey, se je sodišče naslonilo tudi na 6. člen EKČP, sodno prakso ESČP in sodno prakso Sodišča EU (glej točke 26–61 besedila sodbe). Kar je izjemno pomembno za razvoj sodne prakse in ARS v ZK, je predvsem točka 74. ii. besedila sodbe, ki se glasi: »Sodišče lahko zakonito prekine postopek za stranke ali odredi, da se vključijo v postopek izvensodnega reševanja sporov, pod pogojem, da izdana odredba ne posega v bistvo tožnikove pravice do sodne obravnave in je sorazmerna za doseganje zakonitega cilja poštene, hitre in razumne rešitve spora. (»The court can lawfully stay proceedings for, or order, the parties to engage in a non-court-based dispute resolution process provided that the order made does not impair the very essence of the claimant’s right to proceed to a judicial hearing, and is proportionate to achieving the legitimate aim of settling the dispute fairly, quickly and at reasonable cost.«)
4. Zaključek
Odločitev pritožbenega sodišča ZK je pomembna tudi zato, ker se dotika načela prostovoljnosti postopka mediacije. Po mojem mnenju obvezni poskus mediacije ne negira tega načela in to zaradi tega, ker se lahko stranki kljub neuspešnemu poskusu mirnega reševanja spora, še vedno poslužita sodnega postopka. Z drugimi besedami tudi, če je strankam naloženo ali je to tako procesno predvideno, da morata poskusiti s postopkom mediacije, lahko še vedno katerakoli od strank in mediator soglasje umaknejo in s tem izstopijo iz postopka mediacije. Načelo prostovoljnosti tako še vedno velja. V tej pomembni razsežnosti načela prostovoljnosti, mediacija ostaja prostovoljen postopek tudi v ZK. V ožjem smislu je pomemben tudi odnos med sodnim postopkom in (izvensodnim) postopkom mirnega reševanja spora. Zelo pomembno je, da je sodišče s takšno obrazložitvijo in odločitvijo prepoznalo namen in meje sodnega postopka v odnosu do ARS s tem, da je našlo zadostno upravičenje za prekinitev sodnega postopka in napotitvijo strank na postopek mirnega reševanja sporov. Sodba je prišla tudi v času, ko se trend v nekaterih jurisdikcijah nagiba k obveznemu poskusu mediacije pred začetkom sodnega postopka (na primer Italija in Indija). Vsekakor lahko zaključim, da so časi, ko smo se spraševali ali ima mediacija smisel in ali je smiselna tudi v okviru sodstva, mimo. Zdaj je predvsem relevantno ali bomo znali zagotoviti visoke standarde mediacij in mediatorjev in s tem tudi varnost strank tako v sodišču pridruženih kot izvensodnih mediacijah tudi pri nas v Sloveniji.