Besedilo je objavljeno z dovoljenjem uredništva in je bilo prvotno objavljeno v reviji Podjetje in Delo, 6/7, 2025 LI str. 1076 - 1113 v sklopu sekcije Gospodarstvo in mediacija - kako prepoznati primerno rešitev spora in spor učinkovito rešiti.
- Uvod
- Nevarnost poteka zastaralnega ali prekluzivnega roka
- Vpliv mediacije na zastaralne roke
- Vpliv mediacije na prekluzivne roke
- Sklepno
- Strankino slabo finančno stanje in začetek postopka zaradi insolventnosti
- Obvezna mediacija v postopku zaradi insolventnosti
- Sporazumna mediacija pred vložitvijo tožbe
- Sklepno
- Mediacija med tekom pravdnega postopka
- Začasna odredba
- Sklep
Povzetek
Glede na to, da se le manjši delež strank v sodnih postopkih v Sloveniji odloči za reševanje spora v mediaciji, se očitno zdi alternativno reševanje sporov manj zanesljivo kot sodna pot. Čeprav je v teoriji mogoče najti veliko prednosti mediacije (postopek je hitrejši, praviloma cenejši, odnos strank se izboljša, čeprav sporazum ni sklenjen, če pa je sklenjen, sta stranki z rešitvijo zadovoljni, zaradi česar je tudi njeno izvrševanje prostovoljno), te v praksi očitno niso dovolj prepričljive. Katere so glavne skrbi, zaradi katerih stranke raje vztrajajo pri sodnem postopku, je mogoče le ugibati, del njih pa je gotovo pravne narave. Prispevek zajema najpogostejša pravna vprašanja, ki se zastavljajo upnikom, ki imajo za reševanje svojega spora na izbiro (tudi) mediacijo. Najprej tako obravnava skrb, da se bo ob porabljanju časa za mediacijo iztekel zastaralni ali prekluzivni rok za vložitev tožbe, nadalje pa situacije, ko se stranka v mediaciji znajde v insolventnem postopku ali ko je zoper njo izdana začasna odredba. Nazadnje se prispevek loteva še vprašanja, kako na mediacijo vpliva začetek ali tek pravdnega postopka oziroma kako začetek ali tek mediacije vpliva na (odprt) pravdni postopek. Prispevek tako z razčiščevanjem navedenih (pravnih) vprašanj upnikom približuje postopek mediacije in jim zagotavlja, da je vsakršen strah pred tovrstnim načinom reševanja sporov odveč.
Ključne besede: izvršilni postopek, mediacija, pravdni postopek, prekluzija, stečajni postopek, začasna odredba, zastaranje
Neža POGORELČNIK VOGRINC, doktorica pravnih znanosti, izredna profesorica na Pravni
fakulteti Univerze v Ljubljani, e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Abstract
Given that only a small proportion of parties in court proceedings in Slovenia opt for mediation, they clearly consider alternative dispute resolution to be less reliable than court proceedings. Although in theory there are many arguments in favour of mediation (the process is faster, normally cheaper, the relationship between the parties improves even if no agreement is reached, and if an agreement is reached, the parties are satisfied with the solution, which makes its enforcement voluntary), these are clearly not convincing enough in practice. One can only speculate about the main concerns that lead parties to resist mediation, but some of them are undoubtedly of a legal nature. This article addresses the most common legal questions faced by creditors having a mediation as an option for resolving their dispute. Firstly, it addresses the concern that the time spent on mediation will cause the limitation period to expire; secondly, the situations where a party to mediation finds itself in insolvency proceedings; and thirdly, the situations where an interim order has been issued against the debtor. Finally, the article addresses the question of how the commencement or progress of legal proceedings affects mediation, or how the commencement or progress of mediation affects (pending) legal proceedings. By explaining and clarifying the above (legal) issues, the article familiarizes creditors with the mediation process and assures them that any fears about this method of dispute resolution are unfounded.
Keywords: civil proceedings, enforcement, insolvency proceedings, interim order, mediation, statute of limitations
1. Uvod
Glede na to, da se le manjši delež strank v sodnih postopkih odloči za reševanje spora v mediaciji,[1] se očitno zdi alternativno reševanje sporov manj zanesljiva možnost kot sodna pot. Čeprav je v teoriji mogoče najti veliko argumentov glede prednosti mediacije (postopek je hitrejši, praviloma cenejši, velja načelo zaupnosti, odnos strank se izboljša, čeprav sporazum ni sklenjen, če pa je sklenjen, sta stranki z rešitvijo zadovoljni, zaradi česar je tudi njeno izvrševanje prostovoljno), pa ti v praksi očitno niso dovolj prepričljivi. Katere so glavne skrbi, zaradi katerih stranke raje vztrajajo pri sodnem postopku, je mogoče le ugibati, del njih pa so gotovo tudi vprašanja procesnopravne narave. Prispevek v posameznih poglavjih zajema najpogostejša vprašanja, ki se zastavljajo upnikom, ko se odločajo za reševanja spora v postopku mediacije. Najprej tako v drugem poglavju odpravlja skrb, da se bo ob potrati časa za mediacijo iztekel prekluzivni ali zastaralni rok. V tretjem poglavju prispevek obravnava situacije, ko se stranka v mediaciji znajde v insolventnem postopku, pa obstaja med udeleženci interes za ali s strani sodišča obvezna napotitev na mediacijo. Nadalje je v četrtem poglavju predstavljena možnost, da stranki poskušata spor rešiti z mediacijo, ko pravdni postopek že teče, v zadnjem vsebinskem poglavju pa na kratko še možnost mediacije, ko je med strankama predlagana ali že izdana začasna odredba. Prispevek si prizadeva z razčiščevanjem navedenih pravnih vprašanj upnikom približati postopek mediacije in jim zagotavlja, da je vsakršen strah pred tovrstnim načinom reševanja sporov odveč.
2. Nevarnost poteka zastaralnega ali prekluzivnega roka
Tveganje, ki navadno straši upnike, ko se odločajo za alternativno reševanje spora, je pretek zastaralnega ali prekluzivnega roka. Ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti, nastopi zastaranje, s tem pa preneha pravica zahtevati obveznost (prvi in drugi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika – OZ[2]). Upnik sicer sodno varstvo še vedno lahko zahteva, pri čemer mora zastaranje ugovarjati dolžnik, saj tega sodišče sicer ne upošteva po uradni dolžnosti (tretji odstavek 335. člena OZ). Če upnik z vložitvijo tožbe zamudi iztek zadnjega dne zastaralnega roka, tvega najverjetnejšo zavrnitev tožbenega zahtevka. Zamuda prekluzivnega roka, tj. roka, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, nasprotno pomeni prenehanje pravice oziroma obveznosti.[3] Zadržanje in pretrganje prekluzivnih rokov po OZ nista mogoči, na njihov tek pa po Zakonu o mediaciji o civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)[4] ni mogoče vplivati niti z mediacijo.[5]
Grožnja bližajočega se preteka zastaralnega ali prekluzivnega roka upnike tako navadno spodbudi k vložitvi tožbe. Predlog za poskus rešitve spora v mediaciji, ki ga pred tem dolžnik naslovi na upnika, slednjemu najbrž ni všeč in ob njem posumi na dolžnikov namen zavlačevanja ter izogibanja pravdnemu postopku. Vendar se, kar zadeva zastaranje in prekluzijo, upniku poskusa mediacije ni treba bati. Varstvo upnikov v takih primerih določa že Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (Direktiva 2008/52/ES).[6] Ta od držav članic zahteva, da stranke, ki so v poskusu reševanja spora izbrale mediacijo, zaradi izteka prekluzivnih ali zastaralnih rokov v postopku mediacije v nadaljevanju ne izgubijo možnosti uvedbe sodnega postopka ali arbitraže (8. člen). Skladno s tem ZMCGZ (17. člen) ustrezno varuje upnika in ob poskusu mediacije določa zadržanje zastaranja ter pogojno podaljšanje (prekluzivnega) roka, ki ga za vložitev tožbe določa posebni predpis.
2.1. Vpliv mediacije na zastaralne roke
Zadržanje zastaranja pomeni, da med obstojem določenih okoliščin zastaralni rok ne teče.[7] Zastaranje zahtevka, ki je predmet mediacije, ne teče med trajanjem mediacije (prvi odstavek 17. člena ZMCGZ). To velja ne glede na to, pri katerem izvajalcu stranki poskusita z mediacijo. Če se mediacija konča uspešno – s sklenitvijo sporazuma, vprašanje zastaranja terjatve praviloma ni več aktualno. Stranki se v sporazumu namreč dogovorita za določeno izpolnitev terjatev (lahko tudi z novacijo), kar (lahko tudi posredno)[8] pomeni pripoznavo, ki pretrga zastaranja (364. člen OZ). Če se mediacija konča neuspešno, se zastaranje nadaljuje od trenutka, ko je postopek končan brez sporazuma o rešitvi spora (drugi odstavek 17. člena ZMCGZ). To je skladno s splošno ureditvijo OZ (drugi odstavek 361. člena), ki določa, da če je zastaranje začelo teči, preden je nastal vzrok, ki ga je zadržal, se nadaljuje, ko ta vzrok preneha. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (drugi odstavek 17. člena ZMCGZ, glej tudi drugi odstavek 361. člena OZ). Upnik tako s poskusom mediacije ne izgubi do začetka mediacije že pretečenega časa zastaranja, s poskusom mirnega reševanja sporov pa nadaljnji tek zastaranja le začasno zadrži.
Premor v teku zastaranja velja za čas mediacije. Zato je izjemno pomembno, da sta začetek in konec mediacije natančno določena in med strankama ni dvoma o tem, od kdaj zastaranje ne teče ter kdaj se spet nadaljuje. Oba časovna trenutka opredeljuje ZMCGZ. Tako začetek mediacije (6. člen) določa kot trenutek, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek mediacije (če so se stranke vnaprej sporazumele, da bodo spor reševale z mediacijo, oziroma če tak način reševanja določene vrste sporov predpisuje zakon), oziroma (v preostalih primerih) dan, ko se stranke sporazumejo za mediacijo. V obeh situacijah je običajna datumska opredelitev začetka mediacije in tako začetek zadržanja zastaranja ni problematičen. Kljub temu pa je smiselno, da stranki točen datum začetka mediacije opredelita tudi v sporazumu o mediaciji. Tako sta lahko brez skrbi, da obe mislita isti datum in da bo enako interpretacijo začetka mediacije v primeru poznejšega sodnega postopka ob morebitnem ugovoru zastaranja zavzelo tudi sodišče. Enako velja za konec mediacije. ZMCGZ (13. člen) izčrpno našteva situacije in časovni element, ki pomenijo ta trenutek. Poleg sklenitve sporazuma (ko se šteje, da je mediacija končana z dnem njegove sklenitve) zakon določa še štiri situacije, ki pomenijo konec mediacije: (1) če se stranke ne sporazumejo o imenovanju mediatorja v 30 dneh od začetka mediacije, se šteje, da se mediacija konča z iztekom tega roka; (2) če mediator po posvetovanju s strankami izjavi, da nadaljevanje postopka ni smiselno, z dnem te izjave; (3) če stranke pisno izjavijo mediatorju, da je postopek zaključen, z dnem te izjave; (4) če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek zaključen, z dnem te izjave. Medtem ko se v prvem primeru dan konca mediacije izračuna s štetjem 30-dnevnega roka od dneva začetka mediacije (kot je določen v 6. členu ZMCGZ), v preostalih treh primerih zakonodajalec dan konca mediacije veže na dan podane izjave, katere datum je navadno dokumentiran in tako enostavno določljiv. Kljub temu je smiselno, da se v podani izjavi o koncu mediacije, ki jo na primer poda mediator strankama, posebej navede in stranki opozori, da začne s tem ponovno teči zastaralni rok. Čeprav je v pravni teoriji mogoče najti pomislek, da so tovrstni pisni zapisi lahko v nasprotju z idejo mediacije kot povsem neformalnim postopkom,[9] menim, da v prak si pretehta pomembnost preprečitve morebitnega dvoma na strani strank in zagotovitev njune seznanjenosti s tekom rokov.
2.2. Vpliv mediacije na prekluzivne roke
Enako kot opisano se (neuspešen) konec mediacije določi tudi, ko je za vložitev tožbe s posebnim predpisom določen prekluzivni rok.[10] V tem primeru trenutek začetka mediacije ni pomemben, saj s tem prekluzivni rok ne preneha teči, je pa pomemben trenutek konca mediacije. ZMCGZ (tretji odstavek 17. člena) namreč določa, da se prekluzivni rok, kadar je ta določen za vložitev tožbe v zvezi z zahtevkom, ki je predmet mediacije, ne izteče prej kot 15 dni po koncu mediacije. Gre torej za pogojno podaljšanje, in sicer le v primeru, če bi se prekluzivni rok iztekel prej. V tem primeru se rok za vložitev tožbe podaljša za 15 dni po koncu mediacije, kar je zakonodajalec ocenil kot zadosten čas za pripravo in vložitev tožbe. Če pa bi se prekluzivni rok po siceršnjem rednem štetju iztekel pozneje (tj. več kot 15 dni po koncu mediacije), tek mediacije nanj ne vpliva.[11]
2.3. Sklepno
Razumljivo in pričakovano je, da vložitev tožbe zaostri razmere med strankama, ju (še bolj) postavi na nasprotujoča si bregova ter s tem navadno oteži sklenitev sporazuma.[12] Zakonodajalec je tako z vplivom mediacije na iztek zastaralnega in prekluzivnega roka zagotovil, da upnikova vložitev tožbe z namenom zaščite pravic ni potrebna. Upnik sicer pred izgubo pravic zaradi poteka časa ni varovan na enak način kot v primeru sprožitve sodnega ali arbitražnega postopka,[13] vendar mu ob odločanju za poskus mediacije kljub temu ni treba skrbeti glede morebitnega izteka zastaralnega ali prekluzivnega roka. V primeru prvega mu bo po koncu mediacije za pripravo in vložitev tožbe zagotovo ostalo vsaj še toliko časa, kot ga je za to imel ob začetku mediacije, v primeru drugega pa vsaj 15 dni. Ob tem je treba ponovno poudariti, da vse navedeno velja za mediacije, ki tečejo pred začetkom sodnega postopka. Stranki se za alternativno obliko reševanja spora lahko dogovorita tudi po njegovem začetku, ko pa vprašanje zastaranja in prekluzije ni več problematično, saj je z vložitvijo tožbe prišlo do pretrganja zastaranja (365. člen OZ) oziroma uresničitve (časovno omejene) pravice do vložitve tožbe.
3. Strankino slabo finančno stanje in začetek postopka zaradi insolventnosti
Razlog, ki lahko upniku (opravičeno) otežuje odločitev za mediacijo, je dolžnikovo slabo finančno stanje s pretečo grožnjo začetka postopka zaradi insolventnosti. Uspešna mediacija sicer upniku omogoči povrnitev vsaj dela terjatve, vendar praviloma takšne situacije zaradi nevarnosti zlorabe mediacije za dolžnikovo izčrpavanje premoženja niso primerne za tovrstno reševanje sporov. Tako mora biti (čeprav obstaja soglasje strank za mediacijo) na morebitno slabo finančno stanje dolžnika in njegovo namero zlorabe še posebej pozoren mediator, ki v takih primerih soglasja za mediacijo ne sme dati.
Drugačna pa je situacija, ko se proti dolžniku postopek zaradi insolventnosti že začne. V takem primeru je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP14). Načeloma je bila mediacija v sporih, povezanih s postopkom zaradi insolventnosti, mogoča že po ZMCGZ (2. člen), a v praksi se to ni dogajalo.[14] Leta 2013 je zakonodajalec z novelo ZFPPIPP-E[15] izrecno uvedel možnost obvezne in prostovoljne mediacije v okviru postopkov zaradi insolventnosti. Ta lahko poteka med udeleženci postopka zaradi insolventnosti z namenom rešitve medsebojnih nesoglasij ter preprečitve vložitve tožbe.
3.1. Obvezna mediacija v postopku zaradi insolventnosti
Na (obvezno) mediacijo sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, napoti stranke postopka in upravitelja, kadar oceni, da je to glede na okoliščine zadeve primerno za rešitev spornega vprašanja ali interesnega nasprotja, ki izvira iz postopka zaradi insolventnosti ali je v neposredni zvezi z njim (48.a člen ZFPPIPP).[16] Sodišče se za tovrstno napotitev odloči glede na okoliščine konkretnega primera (na primer nuja po hitrem zaključku postopka zaradi insolventnosti in dejstvo, da so stranke predhodno spor že poskušale rešiti z mediacijo).[17] Pri tem je zanimivo, da je zakonodajalec razširil opredelitev zadev, v katerih lahko sodišče napoti v obvezno mediacijo. Medtem ko ZMCGZ poudarja mediacijo kot način alternativnega oziroma mirnega reševanja sporov (na primer 1. člen in 2. člen ZMCGZ) in Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS)[18] že v imenu (ter v celotnem besedilu) poudarja reševanje sodnih sporov, je zakonodajalec v 48.a členu ZFPPIPP primere, za katere naj se uporabi obvezna mediacija, opredelil širše. Tako se tovrsten način reševanja sporov uporablja za rešitev spornih vprašanj in interesnih nasprotij, ko še ne gre za spor (za kar na primer gre, če o vprašanju že teče pravdni postopek).[19] To so situacije, ko spor še ni nujno jasen, so pa že vidne razlike v stališčih, ki lahko prerastejo v spor ali interesna nesoglasja.[20] Sporno vprašanje ali interesno nasprotje mora obstajati bodisi med stečajnim upraviteljem in upniki bodisi med upniki samimi, in sicer glede vprašanj, glede katerih v postopku zaradi insolventnosti lahko izražajo svoja mnenja ali dajejo svoja soglasja.[21]Nadalje je pomembno, da sporno vprašanje ali interesno nasprotje izvira iz postopka zaradi insolventnosti ali je v neposredni zvezi z njim. Đorđevič pri tem napotuje na smiselno uporabo opredelitve, ki se uporablja za šesti odstavek 483. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),[22] poudarja pa tudi, da zgolj začetek stečajnega postopka med tekom pravdnega postopka še ne pomeni, da gre za vprašanje, ki je nastalo v zvezi s stečajnim postopkom.[23] Temu pritrjuje tudi sodna praksa, in sicer da tega pogoja ne izpolnjuje situacija, ko med stečajnim postopkom nastane spor glede terjatve, saj tak spor ni nastal v zvezi s tekom insolventnega postopka.[24] Tako bodo za mediacijo primerna vprašanja kot na primer določevanje pogojev prisilne poravnave ter preizkušanje terjatev.[25], [26]
Sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, tako (v primeru izpolnjenosti navedenih pogojev) izda sklep o napotitvi v mediacijo (drugi odstavek 48.a člena ZFPPIPP), pred tem pa mu ni treba izvesti informativnega naroka,[27] kot je to določeno pred sklepom o obvezni napotitvi v mediacijo po ZARSS (glej 18. in 19. člen). Pri tem se smiselno uporabljajo tudi določbe drugega do šestega odstavka 19. člena ZARSS o vsebini sklepa o obvezni napotitvi na mediacijo, ugovoru stranke zoper sklep ter stroškovni sankciji strankine nerazumne zavrnitve napotitve v mediacijo (peti odstavek 48.a člena ZFPPIPP). Mediacija ni ovira za nadaljevanje postopka zaradi insolventnosti (tretji odstavek 48.a člena ZFPPIPP). Oba tako tečeta vzporedno brez zastoja v slednjem (spoštovanje načela hitrosti – 48. člen ZFPPIPP), sodišče pa lahko oceni, da nadaljevanje insolventnega postopka ne bi bilo smiselno in ga prekine za čas trajanja mediacije.[28]
Kot problematičnost ureditve obvezne napotitve na mediacijo se v pravni teoriji poudarja občutek strank, da gre le za procesno oviro do želenega sodnega postopka, zaradi česar ne sodelujejo v dobri veri.[29] V izogib temu ZFPPIPP določa, da so se stranke dolžne vestno in pošteno udeleževati postopka mediacije (četrti odstavek 48.a člena), pri čemer gre za pomensko odprto določbo, ki v praksi nima večjega pomena.
Za mediacijo med insolventnim postopkom je zakonodajalec sprva predvidel zgolj 30-dnevni rok, pozneje pa ga je z novelo ZFPPIPP-H[30] podaljšal.[31] Tako se šteje, da je mediacija zaključena neuspešno, če dogovor o rešitvi spornega vprašanja ali interesnega nasprotja ni bil dosežen v 60 dneh (šesti odstavek 48.a ZFPPIPP). Pri tem je treba poudariti, da je kljub podaljšanju roka ta še vedno krajši kot trimesečna prekinitev, ki jo za napotitev v postopek alternativnega reševanja sporov določata ZARSS (drugi odstavek 15. člena in prvi odstavek 19. člena) in ZPP (tretji odstavek 206. člena).
Obveznih mediacij med postopkom zaradi insolventnosti je v praksi malo, je pa v sodni praksi višjih sodišč mogoče najti manj in bolj konkretne namige, da bi v določenem konkretnem primeru lahko bila uporabljena mediacija po 48.a ali 48.b členu ZFPPIPP.33
3.2. Sporazumna mediacija pred vložitvijo tožbe
Nadalje je z ZFPPIPP-E zakonodajalec predvidel tudi možnost sporazumne mediacije (48.b člen ZFPPIPP). Stranke postopka zaradi insolventnosti ali upravitelj se lahko za to sporazumejo pred vložitvijo tožbe, kadar imajo sicer v zvezi z njihovimi zahtevki to možnost (na primer spori glede ločitvenih in izločitvenih pravic, odškodninski zahtevki). Časa za odločitev, da bodo sporno vprašanje poskusile reševati v mediaciji, je relativno malo. Mediacija se mora začeti v roku, ki ga za vložitev tožbe določa ZFPPIPP (večinoma gre za kratke – enomesečne – roke), pri čemer se šteje, da se začne z dnem, ko stranke sklenejo pisni sporazum o reševanju spora z mediacijo.
Med tekom mediacije (prekluzivni) rok za vložitev tožbe ne teče (sedmi odstavek 48.b člena ZFPPIPP), kar pomeni izjemo od siceršnje splošne ureditve vpliva mediacije na prekluzivne roke (tretji odstavek 17. člena ZMCGZ).[32] Zakon drugače kot pri obvezni mediaciji ne določa, da tek mediacije (ne) vpliva na tek postopka zaradi insolventnosti, vendar je glede na stališče v pravni teoriji za to mogoče smiselno uporabiti relevantno pravilo 48.a člena.[33] Tako poskus mediacije (ki je časovno omejena na 60 dni) ne vpliva na tek postopka zaradi insolventnosti in v njem ne povzroča nobenih zastojev. To je precej drugače kot v primeru, ko stranka (na primer glede prerekane terjatve) vloži tožbo, nato pa se v stečajnem postopku čaka več let na konec pravdnega postopka. V obdobju 2008–2013 je dejstvo, da je med stečajnim postopkom potekala pravda, ob nespremenjenih preostalih spremenljivkah v povprečju podaljšalo njegovo trajanje za 1140 dni (3 leta in 45 dni).[34] Mogoče je sklepati, da to še vedno drži. Zaradi cilja hitrih postopkov zaradi insolventnosti je tako poskus mediacije močno priporočljiv. Stranke namreč nimajo dosti izgubiti, v primeru sporazuma pa se lahko izognejo pravdnemu postopku ter večletnemu podaljšanju postopka zaradi insolventnosti.
V primeru poskusa mediacije so se stranke dolžne vestno in pošteno udeleževati postopka (peti odstavek 48.b člena ZFPPIPP), odločitev za sklenitev dogovora pa ostaja prostovoljna. Če je ta dosežen, lahko stranke sodno poravnavo sklenejo pred sodiščem, ki bi bilo pristojno za odločitev o tožbi, o njeni sklenitvi pa morajo v treh dneh obvestiti sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti (četrti odstavek 48.b člena ZFPPIPP). Če dogovor o rešitvi spora ni dosežen v 60 dneh[35] od začetka postopka mediacije, se šteje, da je bil postopek mediacije neuspešno zaključen (šesti odstavek 48.b člena ZFPPIPP). Rok za vložitev tožbe začne znova teči, pri čemer je zaradi odsotnosti drugačne ureditve mogoče domnevati,38 da se do mediacije že pretečeni rok vanj všteje.
3.3. Sklepno
Ob izpolnjenosti navedenih pogojev je mediacija priporočljiva tudi, kadar je nad eno stranko že začet postopek zaradi insolventnosti. Stranki v mediaciji zaradi kogentnosti določb ZFPPIPP ne moreta rešiti vseh medsebojnih vprašanj in sporov, lahko pa vsaj delno pospešita in olajšata postopek zaradi insolventnosti, s tem da znižata verjetnost za procesne zaplete ter hkrati izboljšata medsebojni odnos. Še posebej je to priporočljivo, ko se z v mediaciji doseženim dogovorom stranki izogneta pravdnemu postopku, ki je (daleč najpomembnejši)[36] razlog za zastoje stečajnih postopkov. Velika pričakovanja glede uporabe mediacije, ki so spremljala sprejetje novele ZFPPIPP-E,40 se žal niso uresničila. Posamične sodne odločbe, v katerih je mediacija v postopkih zaradi insolventnosti bila uporabljena ali sodišče nanjo napotuje, pa kljub temu kažejo, da je bilo zanikanje smiselnosti mediacij v tovrstnih postopkih[37] neupravičeno.
4. Mediacija med tekom pravdnega postopka
V pravdnem postopku je pomembna sodnikova vloga pri spodbujanju sodnih poravnav. K temu ga usmerja ZPP ves čas pravdnega postopka (glej prvi in tretji odstavek 306. člena ZPP), vključno s pritožbenim postopkom,[38] še posebna pozornost pa je poskusu poravnave namenjena na pripravljalnem naroku (prvi odstavek 279.c člena ZPP).[39] Ker/kadar sodnik nima posebnega znanja o mediacijskih tehnikah, je pomembno, da nastopa aktivno tudi pri spodbujanju strank za mediacijo. Za to se sicer tudi po začetku sodnega postopka lahko odločita sami, navadno pa ima ključno vlogo sodnik (glej na primer tretji odstavek 277. člena ZPP). V skladu z ZARSS (15. člen) bi moralo sodišče strankam ponuditi možnost alternativnega reševanja spora v vsaki zadevi. Izjema je določena le za primere, ko sodnik oceni, da v posameznem primeru to ne bi bilo primerno. Sodišča večinoma vabila za sodelovanje v mediaciji strankam pošiljajo v predhodnem postopku,[40] lahko pa je tovrsten način reševanja sporov predlagan tudi kadarkoli pozneje. Pri ponujanju mediacije si lahko sodnik pomaga z izvedbo informativnega naroka (18. člen ZARSS), stranki pa lahko obvezno napoti na mediacijo, pri čemer se očitno nerazumna zavrnitev s strani stranke sankcionira z bremenom plačila stroškov ne glede na uspeh v sodnem postopku (19. člen ZARSS).
V primeru začetka mediacije kadarkoli med pravdnim postopkom sodnik s konstitutivnim sklepom odredi prekinitev postopka za tri mesece (tretji odstavek 206. člena ZPP in drugi odstavek 15. člena ZARSS). Pravdni postopek se nadaljuje, če se mediacija neuspešno konča pred potekom treh mesecev, sicer pa po preteku tega obdobja. Če v tem času mediacija ni zaključena, pa želita stranki s srečanji nadaljevati, ovir za to ni, zastavi pa se vprašanje, ali je mogoče podaljšati tudi prekinitev pravdnega postopka oziroma (če je prvotni sklep izrecno prekinil postopek za tri mesece) izdati nov sklep o prekinitvi pravdnega postopka. Želja po spodbujanju strank, ki si želita spor rešiti sporazumno, nas napeljuje k temu, da je to smiselno in življenjsko, predvsem še, če se država zaščiti s podpisom strank, da soglašajo, da je pravdni postopek prekinjen več kot tri mesece in da se zaradi tega odpovedujejo odškodnini zaradi predolgega trajanja sodnega postopka. Vendar dikcija ZPP ne pušča širokega polja razlage in je nedvoumna, da je prekinitev iz tega razloga možna le za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev (tretji odstavek 206. člena). Enako jasna je tudi dikcija ZARSS (»prekine sodni postopek za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev«), pri čemer slednji drugače kot ZMCGZ (glej 5. člen) ne omogoča, da se stranke glede posameznih vprašanj (in tako tudi glede podaljšanja prekinitve sodnega postopka) dogovorijo drugače, kot določa zakon. Dispozitivnost, ki je temeljno načelo mediacije, res daje strankama možnost oblikovati njena pravila, vendar gre pri omenjenem vprašanju za vpliv na pravdni postopek, kjer pa je avtonomija strank omejena s procesnimi pravili. Razlog za nadaljevanje postopka tako nastopi (ne glede na stanje, v katerem je mediacija) po zakonu (ex lege), zaradi česar mora sodišče postopek po izteku trimesečnega roka nadaljevati.[41]
V času prekinitve roki, določeni za pravdna dejanja, ne tečejo, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, pravdna dejanja, ki jih med prekinitvijo opravi ena stranka, pa nimajo nasproti drugi nobenega pravnega učinka (207. člen ZPP). Ker začnejo roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, od vročitve sklepa o nadaljevanju postopka za prizadeto stranko v celoti teči znova (četrti odstavek 208. člena ZPP), institut prekinitve strankama med pravdnim postopkom zagotavlja obdobje, v katerem lahko čas in energijo brez preteče zamude kakšnega procesnega dejanja namenita reševanju spora. Trimesečni zastoj v pravdnem postopku se zdi sprejemljiv, vpliv na podaljševanje postopka pa je še posebej zanemarljiv, kadar je mediacija izvedena v času »čakanja« na prvi narok.
V primeru mediacije med pravdnim postopkom ta navadno poteka v okviru sodišču pridružene mediacije. Zaradi dobre organiziranosti programov na sodiščih,46 javno objavljenih seznamov mediatorjev[42] ter (so)financiranja postopkov s strani države (22. člen ZARSS) je izbira sodišču pridružene mediacije navadno za stranki najbolj enostavna ter finančno najugodnejša. Vendar to ni edina možnost. Stranki lahko med pravdnim postopkom poskusita spor rešiti tudi v mediaciji zunaj sodišča, sodišču pa predlagata prekinitev postopka.[43]V primeru doseženega sporazuma lahko stranki sporazum skleneta v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, arbitražne odločbe na podlagi poravnave ali poravnave pred sodiščem (drugi odstavek 14. člena ZMCGZ). Predvsem zaradi nižjih stroškov je slednja najpogostejši zaključek uspešne mediacije.[44] S sklenitvijo sodne poravnave se zaključi tudi pravdni postopek, pri čemer se tožniku vrne del sodne takse (drugi odstavek 279.c člena ZPP v povezavi s tarifno številko 1112 in 36. členom Zakona o sodnih taksah-1 – ZST-1[45]). Ob drugačnem dogovoru (na primer zapisu sporazuma iz mediacije v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa) pa je za končanje pravdnega postopka potreben še umik tožbe. Pri tem je treba opozoriti, da stranki lahko skleneta sporazum v mediaciji tudi še pred začetkom sodnega postopka in se nato obrneta na sodišče z namenom skleniti sporazum v obliki sodne poravnave. ZPP v 309. členu omogoča subjektu, ki namerava vložiti tožbo, da lahko poskusi pri okrajnem sodišču, na območju katerega ima nasprotna stranka prebivališče, doseči sodno poravnavo. Sodišče naj bi v nadaljevanju nasprotno stranko povabilo in jo seznanilo s predlogom za poravnavo. Vendar naj se določba ne razlaga preveč gramatikalno. Namen namreč ni, da se v pretoričnem postopku rešijo le situacije, ko sta stranki še vedno v sporu in želita pred pravdnim postopkom poskusiti s sodno poravnavo. Njena sklenitev naj se omogoči tudi strankam, ki sta pred tem sami (v mediaciji) že dosegli sporazum, ki mu želita zagotoviti učinek izvršljivosti, in tako niti nista več v sporu.[46]
Zakonodajalec je tako poskrbel za ugodnosti ob poskusu mirne rešitve spora med pravdnim postopkom. Za stranke torej ni ovir, da se ne bi za mediacijo odločile tudi še po vložitvi tožbe. Res je, da sodni postopek navadno še zaostri odnose med strankama, vendar s poskusom mediacije (tudi) v tej fazi nimajo veliko izgubiti.
5. Začasna odredba
Zgodi se lahko, da bi upnik sicer želel poskusiti z mediacijo, vendar dolžniku ne zaupa in se boji, da bo v vmesnem času poskušal odtujiti premoženje in onemogočiti poznejšo izvršbo. Pravni sistem mu v takem primeru omogoča zavarovanje v obliki začasne odredbe, ki jo je mogoče predlagati tudi že pred vložitvijo tožbe, izdana začasna odredba pa ni ovira za začetek mediacije. Res je, da lahko predlog za začasno odredbo (podobno kot vložitev tožbe) dodatno zaostri odnose med strankama, a po drugi strani to pomeni začasno (mirno) ureditev spornega pravnega razmerja, v katerem lahko stranki nato poskusita doseči dogovor o končni rešitvi. V tuji pravni teoriji se poudarja, da so ukrepi zavarovanja v resnici orodje za obvladovanje konfliktov (conflict management tool), katerih namen je varovanje odnosa med strankama ter izboljšanje načina reševanja sporov.[47] Glede na to je mogoče trditi, da se namena začasne odredbe in mediacije ujemata, zaradi česar se instituta med seboj vsekakor ne izključujeta. Čeprav morebiti glede takšne narave začasnih odredb obstajajo določeni pomisleki, je zagotovo mogoče trditi, da to, da je sodišče že izdalo sredstvo zavarovanja in da je bilo stanje med strankama očitno tako slabo, da je do tega na upnikov predlog prišlo, ni oteževalni dejavnik za mediacijo. Morebiti bo prav ta pripomogla k izboljšanju razmerja med strankama, zaradi česar bosta nato o zadevi zmožni doseči dogovor.
6. Sklep
Da se izognemo ponavljanju sklepov, ki so že bili poudarjeni v posameznih poglavjih prispevka, bi rada na koncu poudarila le naslednje. V pravni teoriji je bilo že večkrat poudarjeno, da je civilni postopek ultima ratio metoda za reševanje sporov in da je pomoč sodišča utemeljena le takrat, ko je to za varstvo pravic nujno.[48] Kot omenjeno v uvodu prinaša (tudi neuspešna, še posebej pa uspešna) mediacija paleto pozitivnih učinkov, medtem ko je slabosti bolj malo. Če ne obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih primera ne bi bilo smiselno reševati v mediaciji,[49] je tovrsten način reševanja spora priporočljiv tudi v vseh v prispevku omenjenih procesnih situacijah.
Literatura
Cepec, Jaka (2016). Ogledalo slovenskega insolvenčnega prava, Pravno-empirična analiza učinkovitosti postopkov nad gospodarskimi družbami v Sloveniji, https://www.ef.unilj.si/assets/Zaloznistvo/Raziskovalne-publikacije/Znanstvene-monografije/Ogledaloslovenskega-insolvencnega-prava.pdf (31. 7. 2025).
Damjan, Matija (2010). Komentar 17. člena ZMCGZ. V: A. Zalar, B. Jovin Hrastnik, M. Damjan, L. Ude, Š. Mežnar, A. Vlahek, Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov s komentarjem, Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah s komentarjem, Zakon o arbitraži s pojasnili. Ljubljana: GV Založba, str. 146–149.
Damjan, Matija (2008). Učinek mediacije na tek rokov. Pravnik, št. 1–3, str. 37–62.
Damjan, Matija (2015). Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev. Pravni letopis, str. 171–212, 266–267).
Draguiev, Deyan (2023). Interim Measures in Cross-Border Civil and Commercial Disputes, Interim Relief Proceedings in International Litigation and Arbitration. Springer.
Đorđevič, Miodrag (2015). Zakonska ureditev mediacije v stečaju. Pravosodni bilten, št. 2, str. 73–80.
Galič, Aleš (1999). Obvezni predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora kot procesna predpostavka za dopustnost tožbe. V: P. Končar (ur.), V. Rijavec, A. Galič, P. Grilc, L. Ude, D. Wedam Lukić, G. Strban, B. Kresal, Perspektive alternativnega reševanja civilnopravnih in delovnih sporov kot načina razbremenjevanja sodišč v Republiki Sloveniji: strategija razvoja pravnega sistema RS do leta 2010. Ljubljana: Pravna fakulteta, str. 16–32.
Galič, Aleš (2001). Mirna rešitev spora kot pravna vrednota. V: V. Simič, K. Zupančič, A. Polajnar Pavčnik, A. Novak, M. Cerar, A. Galič, K. Škrubej, M. Pavčnik, Pravo in etika: raziskovalno poročilo. Ljubljana: Pravna fakulteta, Inštitut za primerjalno pravo, str. 169–187.
Galič, Aleš (2002). Vloga sodnika pri spodbujanju sodnih poravnav. Zbornik znanstvenih razprav, str. 51–74.
Galič, Aleš (2005). Komentar 23. člena. V: J. Novak (ur.), A. Cvetko, A. Galič, K. Kralj, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, str. 120–127.
Galič, Aleš, Betetto, Nina (2009). Komentar 309. člena. V: L. Ude, A. Galič (ur.), N. Betetto, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, str. 46–49.
Jovin Hrastnik, Bojana (2010). Komentar 17. člena ZMCGZ. V: A. Zalar, B. Jovin Hrastnik, M. Damjan, L. Ude, Š. Mežnar, A. Vlahek, Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov s komentarjem, Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah s komentarjem, Zakon o arbitraži s pojasnili. Ljubljana: GV Založba, str. 70–80.
Kranjc, Vesna (2003). Komentar 364. člena. V: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del). Ljubljana: GV Založba, str. 500–503.
Kenda Oražem, Anka, Pensa, Iris (2024). Mediacija, odvetništvo in odvetniki. Odvetnik, št. 115, str. 7–11.
Kežmah, Urška (2016). Med sodnim poravnavanjem in mediacijo – pogled sodnika.
Pravosodni bilten, št. 2, str. 155–167.
Plavšak, Nina (2013). Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) z novelo ZFPPIPP-E. Ljubljana: GV Založba.
Razdrih, Andrej (2015). Mediacija v stečajnem postopku – v praksi. Odvetnik, št. 4, str. 67–68.
Ristin, Gordana, Hajtnik, Zoran (ur.), Betetto, Nina, Jelen Kosi, Valerija, Klemenčič, Alenka, Kociper, Maša, Končina Peternel, Mateja, Milivojević, Zoran, Novak, Janez, Ovčak Kos, Maja, Ozimek, Bojana, Tavčar, Rudi (2011). Mediacija v teoriji in praksi. Ljubljana: Društvo mediatorjev Slovenije.
Triva, Siniša, Dika, Mihajlo (2004). Građansko parnično procesno pravo. Zagreb: Narodne novine.
Wedam Lukić, Dragica, Galič, Aleš (2000). Perspektive alternativnega reševanja civilnih sporov v Sloveniji. Pravna praksa, št. 29-30, str. Pril. I-VIII.
Wedam Lukić, Dragica, Galič, Aleš (2001). Alternativno reševanje sporov: Zakon o pravdnem postopku in mirno reševanje sporov. Podjetje in delo, št. 6-7, str. 1241–1249.
Zalar, Aleš (2013). Novela ZFPPIPP-E in mediacija. Pravna praksa, št. 18, str. 6–8.
[1] Glej Sodno statistiko za posamezna leta, dostopno na https://podatki.gov.si/dataset/sodna-sta tistika-bilten (26. 7. 2025).
[2] Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.
[3] M. Damjan, v: A. Zalar et al. (2010), str. 148, in M. Damjan (2008), str. 43.
[4] Ur. l. RS, št. 56/08.
[5] M. Damjan (2008), str. 43.
[6] UL L 136, 24. 5. 2008.
[7] M. Damjan (2015), str. 186.
[8] M. Damjan (2008), str. 41; V. Kranjc, v: M. Juhart et al. (2003), str. 500–501.
[9] M. Damjan (2008), str. 60.
[10] Pogojnega podaljšanja ZMCGZ ne predvideva za vse prekluzivne roke, temveč zgolj tiste, ki so določeni za vložitev tožbe oziroma drugega zahtevka za varstvo pravic pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Za več glej M. Damjan, v: A. Zalar et al. (2010), str. 149.
[11] Za posebno ureditev v primeru delovnih in socialnih sporov glej A. Galič, v: J. Novak et al. (2005), str. 120–127.
[12] O tem tudi A. Kenda Oražem, I. Pensa (2024), str. 8–9.
[13] M. Damjan (2015), str. 196. 14 Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl.
[14] A. Zalar (2013), str. 6, glede tega navaja, da se je mediacija po 2. členu ZMCGZ uporabljala le za reševanje gospodarskih sporov, ki so izvirali iz postopkov zaradi insolventnosti, ne pa tudi za reševanje sporov znotraj teh postopkov.
[15] Ur. l. RS, št. 47/13.
[16] Kljub uporabljenemu izrazu »obvezna« mediacija pri tem ne gre za klasične obvezne poskuse predhodnega mirnega reševanja sporov, ki predstavljajo procesno predpostavko za sprožitev sodnega postopka. O slednjem več na primer A. Galič (1999), str. 16 in naprej.
[17] M. Đorđevič (2015), str. 74.
[18] Ur. l. RS št. 97/09 in nasl.
[19] Tako tudi sodna praksa. Glej na primer sklep VSL Cst 696/2015 z dne 25. 11. 2015. V konkretnem primeru sta glede spornega vprašanja že potekala dva pravdna postopka, zaradi česar je sodišče ocenilo, da je zadeva že prerastla v spor, zaradi česar mediacija znotraj stečajnega postopka ne bi bila primerna. Je pa pri tem treba poudariti, da je v takem primeru mogoča mediacija med tekom pravdnega postopka (15. člen ZARSS in tretji odstavek 206. člena ZPP).
[20] M. Đorđevič (2015), str. 76, in A. Zalar (2013), str. 6.
[21] Sklep VSL Cst 696/2015 z dne 25. 11. 2015.
[22] Ur. l. RS, št. 26/99 z dne 15. 4. 1999 in nasl.
[23] M. Đorđevič (2015), str. 77.
[24] Sklep VSK Cpg 459/2015 z dne 26. 5. 2016.
[25] Glej na primer sklep VSL Cst 33/2021 z dne 3. 2. 2021.
[26] Za več primerov glej A. Zalar (2013), str. 6.
[27] Glede razlogov za to glej A. Zalar (2013), str. 6.
[28] M. Đorđevič (2015), str. 74.
[29] D. Wedam Lukić, A. Galič (2000), str. II.
[30] Ur. l. RS, št. 102/23.
[31] Glede kritik 30-dnevnega roka glej M. Đorđevič (2015), str. 77, in A. Razdrih (2015), str. 67. 33 Sklep VSL Cst 634/2015 z dne 17. 11. 2015, sklep VSL Cst 450/2015 z dne 23. 7. 2015, sklep VSL Cst 551/2016 z dne 7. 9. 2016, sklep VSL Cst 451/2018 z dne 3. 10. 2018 in sklep VSL Cst 168/2020 z dne 20. 5. 2020.
[32] A. Zalar (2013), str. 7.
[33] Ibidem.
[34] J. Cepec (2016), str. 123.
[35] Tudi tu je sprva zakonodajalec predvidel 30-dnevni rok, ki ga je z novelo ZFPPIPP-H podaljšal. 38 Primerjaj s tretjim odstavkom 23. člena ZDSS-1, po katerem začne z zakonom določen (prekluzivni) rok za vložitev tožbe teči po neuspešnem zaključku mediacije (za katero zakonodajalec namenja 30 dni).
[36] Spremenljivka, ki je na drugem mestu po številu dni podaljšanja stečajnega postopka ((ne)delitev stečajne mase), le-tega podaljša zgolj za 545 dni, kar je kar pol manj kot dejstvo teka pravde. Tako je mogoče nedvomno zaključiti, da je obstoj pravde najpomembnejši posamezni dejavnik pri dolžini postopkov zaradi insolventnosti. Poleg omenjenih so bile preostale opazovane spremenljivke še: število upnikov, delež poplačila vseh upnikov in višina unovčenega dolžnikovega premoženja. Glej J. Cepec (2016), str. 122–124. 40 A. Zalar (2013), str. 8.
[37] N. Plavšak (2013), str. 32.
[38] Za razloge, ki povzročijo, da se stranki odločita za mediacijo v pritožbenem postopku, glej B. Jovin Hrastnik, v: A. Zalar et al. (2010), str. 75.
[39] Glede pomembnosti sodnikove vloge pri sklepanju sodnih poravnav glej A. Galič (2002), str. 51–74. Glej tudi A. Galič (2001), str. 169–187.
[40] O tem glej na primer U. Kežmah (2016), str. 156.
[41] Sklep VSL III Cp 295/2024 z dne 7. 3. 2024, sklep VDSS Pdp 1248/2014 z dne 5. 11. 2014, sklep VSL II Cp 1380/2019 z dne 10. 10. 2019 in sklep VSL I Cp 2303/2011 z dne 31. 8. 2011. 46 Posamezna okrajna, okrožna in višja sodišča na svojih spletnih straneh objavljajo vse relevantne dokumente o izvajanju mediacij. Na primer za Okrožno sodišče v Ljubljani glej www.sodisce.si/ okrolj/mediacija/ (27. 7. 2025).
[42] Centralna evidenca mediatorjev je dostopna na www.gov.si/teme/alternativno-resevanje-sporov/ centralna-evidenca-mediatorjev (21. 7. 2025).
[43] ZPP v takem primeru sodišču ne zapoveduje obvezne prekinitve pravdnega postopka, ampak mu podeljuje možnost, da to »lahko« stori (glej tretji odstavek 206. člena). V pravni teoriji je mogoče najti stališče, da sodišče predlogu strank za prekinitev ne sledi, če oceni, da bi bila prekinitev »z vidika strank lahko škodljiva«. B. Jovin Hrastnik, v: A. Zalar et al. (2010), str. 76.
[44] Sodišče ob tem ne preverja pravičnosti vsebine sodne poravnave, ampak pazi zgolj na to, da poravnava ne zajema zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (četrti odstavek 306. člena v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Glej A. Galič (2002), str. 68.
[45] Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.
[46] Tako tudi A. Galič, N. Betetto, v: A. Galič et al. (2009), str. 47.
[47] D. Draguiev (2023), str. 141.
[48] S. Triva, M. Dika (2004), str. 139; D. Wedam Lukić, A. Galič (2001), str. 1246; A. Galič (1999), str. 25.
[49] N. Betetto, G. Ristin, v: G. Ristin et al. (2011), str. 283–288.