Tekst je del avtoričinega gradiva, ki je bil objavljen na American Bar Association ADR Conferance, San Francisco, 2010, naslov delavnice: Judges-Mediators Show the Way How to change the Performance of Legal Profession (Are Judges the Best or the Worst Mediators?). Delavnica je bila pripravljena skupaj s sodnikom Visokoh trgavočkog suda iz Zagreb mag. Srdjanom Šimcem iz Zagreba.
UVOD
V Republiki Sloveniji (RS) imamo med alternativnimi načini reševanja sporov[1] zlasti razvite mediacije. Te smo prinesli v RS sodniki in pričeli s sodišču pridruženimi programi od 2001[2]. Od 2009. leta imamo Zakon o alternativnem načinu reševanja sodnih sporov (ZARSS)[3] in ker je RS članica EU velja tudi Directive 2008/52/EC of the European Parlament and of the Council (L. 136/3) on certain aspects of mediation in civil and commercial matters, ki jo je RS hamoniziralo v domače pravo z Zakonom o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ)[4]. Tako so mediacije postale učinkoviti način mirnega reševanja sporov na sodišču[5]. Pri Višjem sodišču v Ljubljani pa je od 2009 tudi Oddelke za ARS[6], kar pomeni, da se na tem sodišču daje ARS velik pomen. Razlogov za uvajanje mediacij na sodiščih je bilo več, gotovo tudi reševanje sodnih zaostankov[7]. A teh nimamo več veliko in na določenih sodiščih sodnih zaostankov ni več[8].
Uvod zveni skoraj idilično. Pričakovali bi, da so ljudje zadovoljni z delom sodnikov, odvetnikov, državnih pravobranilcev in tožilcev ter notarjev, če naštevamo poklice, ko so pravniki javni funkcionarji ali povezani z funkcijo države. A statistike kažejo, da temu ni tako. Javno mnenje pri meritvah pokaže, da je stopnja zaupanja ljudi v sodišča zelo nizka[9]. Nič bolje ni pri pravnikih, ki delajo v gospodarstvu. Tudi pravniki sami smo z delom in položajem zelo nezadovoljni[10]. Posamezni kolegi sodniki menijo, da je uvajanje ARS, mnenje politikov o sodstvu in mediji krivo, da smo pri rezultatih javnomnenjskih raziskav na tako slabem mestu. Menijo, da bi zakonodajalec moral procesne predpise še bolj zaostriti in zahtevati še večjo disciplino strank in odvetnikov[11] . Za ARS pa menijo, da zmanjšuje »ugled sodišču«, saj sodnik ni natakar, ki strankam ponuja menu, ampak izvaja sodno oblast.
Razlog za manjše število nerešenih sodnih spisov pa ni v tem, da je v naši družbi manj sporov ali da jih rešujemo na miren način. Nekateri ljudje so »obupali« nad poskusi, da bi jim sodišče spor rešilo. Država je zvišala sodne takse, ekonomska kriza pomeni manj dohodka strank za plačilo odvetnikov, rešitev pred sodiščem pa tudi ne prinese rešitve življenjskega problema.
V civilizaciji ljudje nismo izumili boljšega načina reševanja sporov kot so sodišča. Če ni uspešno mirno reševanje sporov, je sodišče boljše kot pravica močnejšega. Celoten pojav prava (pojav razreševanja sporov z logiko) je le nadomestek za nezadostnost psihološkega procesa ponotranjenja vrednost[12] . Razpad starih vrednot pa ni le psihološki problem, ampak moralen in globalno političen[13] . Vendar me v tem prispevku bolj zanima psihološki problem vpletenih v odnos v procesu: strank in sodnikov.
Kot višja sodnica in mediatorka sem ugotovila, da so pričakovanja in prepričanja ljudi in prepričanja pravnikov o tem, kaj je naloga prava in sodišč, zelo različna, oziroma da gre med tema dvema skupinama ljudi za nesporazum. Ljudje se obračajo na odvetnike in nato na sodišče, ker pričakujejo, da bo tam rešen njihov življenjski problem. Sodnik pa mora soditi in razlagati pravo in pri tem upošteva le pravno odločilna dejstva, ki so pogosta ugotovljena z omejitvami v postopku, ob številnih prekluzijah in z zahtevami po hitrem sojenju. Forma postaja bistvo, procesno pravo pa center dogajanja, vsebina spora (pravnega, kaj šele psihološkega) pa ni tako pomembna. Na koncu procesa lahko zmaga stranka, ki ima boljšega odvetnika procesualista in ne stranka, ki ima prav. Stranka dobi po pošti sodbo, ki je napisana v njej tujem, a strokovnem jeziku in ostane z nerešenim življenjskim problemom. Neka stranka, sicer po poklicu kostumograf, mi je povedal, kako je doživel sojenje v civilni zadevi zaradi neizplačanega honorarja: sodniki so kot igralci iz zgodovinskega filma, oblečeni v zastarela oblačila, ponekod pokriti še z lasuljami, ki izvajajo čudne obrede, na koncu katerih se zgodi sodba, ki je nihče prav ne razume. Stranka še vedno nima rešenega življenjskega problema, to je plačila honorarja za avtorsko delo, saj sledi šele izvršba. Del stroškov pa mu sodišče ni priznalo, ker ni shranil vseh računov. Tožnik je plačal sodne takse, odvetniku honorar in zaradi sodbe ima pokvarjen odnos z odgovornim v gledališču[14].
Sodnik je zaradi narave poklica konzervativen, saj izvaja sodno oblast, ki čuva, kar je »prav«. Ne bi živela v državi, kjer so sodniki »revolucionarji«. Vendar se zaradi vedno večjega nezadovoljstva strank in sodnikov, moramo vprašati, ali lahko sodstvo kaj prispeva, da bi se stanje izboljšalo? Sodnik in stranke so v določenem odnosu, ki poteka po« ritualih«, ki so predpisani v Ustavi, Zakonu o sodiščih in procesnem zakonu. V medosebnih odnosih so rituali v psihološkem pomenu namenjeni: oblikovanju distance med ljudmi, preprečitvi sporov, izkazovanju spoštovanja in predvidljivosti odnosa[15]. Živimo v prvem stoletju tretjega tisočletja in filozofi ga imenujejo čas »post moderne«. Za ta čas naj bi bilo značilno, da imajo ljudje pravico dvomiti in preizkušati avtoritete, dobiti odgovore na vsa vprašanja, saj je znak demokracije pravica do izbire. Izbirajo šele, ko vse razumejo. Vendar je to lahko, ko gre za odločitev posameznika. Težko pa je, ko sta dve ali več osebi v konfliktu. Še težje je, ko so nasprotja velika, čustveno obarvana, okolje pa v ekonomski krizi. Mlajši ljudje so bili vzgojeni v obilju, ko je bil ekonomski razcvet. Niso navajeni, da se morajo odpovedovati ugodju in udobju, kaj šele da bi se odpovedali v korist drugega ali cele generacije[16]. Tisti, ki so zavestno ali iz koristi povzročili sedanje ekonomsko krizo, pa so »izginili«.
Vsi vemo, da gre za krizo vrednot. Vendar so vrednote, ki so obče in večne: mir, družina, sprejetost, ljubezen, poštenost, enakost pred zakonom… Za te pa se vsi trudimo, da obstanejo in vsi ljudje si to želimo. Kritiki poklica pravnika nas imenujejo »gospodarji sporov« in verjetno strankam včasih res tako zdimo. Vendar je med sodniki že veliko mediatorjev in zagovornikov drugih načinov ARS. Zato menim, da ravno ti sodniki lahko in dejansko tudi že pripomoremo, da se ta civilizacijski nesporazum premosti, a ne na škodo pravne države in vladavine prava. Treba je tudi sodnikom priznati, da brez njihovega sodelovanja ne bi bilo mogoče pričeti z izvajanjem ARS na sodiščih. Ravno na sodiščih so spori skoncentrirani in stranke v sporu dovzetne prisluhniti tretji osebi (sodniku), ki jima priporoča ARS. Kolegi odvetniki povedo, da se stranke pogosto niso pripravljene pričeti pogajati, dokler ni vložena tožba. Hvaležna sem vsem dobro namernim kritikom med sodniki, ki so nam pokazali na možne napake in tvorno sodelovali pri sooblikovanju programov.
Menim tudi, da se delo sodnikov, ki so opravili trening za mediatorje, pa čeprav ne mediirajo, spreminja. To opažam pri svojem delu, saj pri delu s strankami[17] razlagam določbe ZPP v kognitivnem pomenu manj formalno. Pravno pa se seveda ne. Če to izrazim v jeziku transakcijske analize: »stari način dela« sodnikov je iz kritičnega roditelja, novi način pa bolj iz odraslega, manj iz ego stanja kritičnega ali negujočega roditelja[18]. Pri tem stranke lahko naslovijo svoja sporočila iz ego stanja odraslega ali bolj pogosto iz ego stanja otroka (adaptiranega ali uporniškega); pomembno pa je, kako se sodnik odzove.
Če pravniki želimo, da se civilizacijski nesporazum med strankami in pravniki (zlasti sodniki) ne poglablja še bolj, bo treba nesporazum odpraviti. Eden izmed načinov je, da sodniki znanja in izkušnje iz mediacije uporabimo pri sojenju. Poenostavljeno povedano: če so se zdravniki morali prilagoditi pacientu in sedaj poznamo v zakonih pojasnilno dolžnost zdravnika[19], bo nekaj podobnega treba vpeljati tudi v Zakon o sodiščih in ZPP. Časovno bi to bilo pred pričetkom sojenja.
SEDANJE STANJE
Veliko avtorjev in zlasti praktikov po vsem svetu ugotavlja, da je poklic pravnika v krizi. Nekateri pravniki razočarano zapuščajo svoj poklic[20]. Že naslovi knjig veliko povedo.[21] Veliko sodnikov je jeznih: na politike, novinarje, odvetnike in zlasti na stranke. Iz treninga psihoterapije[22] vem, da čustvo jeze občutimo, ko želimo spremembo določenega obnašanja druge osebe oziroma oseba občuti jezo, ko oceni, da se druga oseba neopravičeno obnaša na način, ki ogroža neko pomembno vrednoto prve osebe[23]. Ali je torej rešitev, da spremenimo obnašanje vseh ljudi, ki niso spoštljivi so sodnikov?
Ko skušam razumeti svoje kolege in sebe, vidim, da gre za jezo, ker menimo, da družba ne spoštuje dovolj sodne veje oblasti in tudi ne našega poklica. Sodnik izvaja sodno oblast in je torej del pravne države. Pri tem ni centralni del tega prispevka pisanje o obnašanju sodnikov, ki doživljajo sebe kot sodnike (oblast) in ne vidijo, da so javni funkcionarji, ki izvajajo sodno oblast. Treba pa je priznati, da so tudi sodnikov, ki so se povsem poistovetili s »sodnikom«, sicer bolj redki, a so. V psihološkem pomenu govorimo o problemu ločiti osebo od ravnanja (being from doing). To vidimo, ko se soočamo z odpori redki kolegov do ARS. Ti odpori včasih glasijo: »Stranke in spisi so moji in jih ne bom dal nekemu mediatorju!« Ali: »Stranke sploh ne vedo, kaj je za njih dobro! Na sodišče so prišli po rešitev pravnega problema!« Nekateri sodniki doživljajo mediatorje kot še en nepravični napad družbe na sodnike. Ko skušam tudi te kolege razumeti, je možno, da razmišljajo tudi tako: » Če nas že ljudje ne spoštujejo, smo do sedaj imeli vsaj notranji red v sodni hierarhiji; sedaj pa je še med nami nekdo tretji, pa še ta ni vedno ni pravnik!« Treba pa je tudi vzeto kot običajno, da določeno število sodnikov pač ne bo sprejela ARS.
Sodniki so obremenjeni z velikim številom zadev, zahtevami po sojenju v razumnem roku in s pravilnostjo odločitev in strokovnostjo odločb. Stranke pa se vedno bolj zavedajo svojih pravic, a želijo odločitev v skladu s svojimi pričakovanji in to takoj.
Iz dela s strankami pa sem slišala, kaj stranke očitajo delu sodnikov:
- ne poslušajo ljudi
- delajo počasi
- ljudje jim niso pomembni
- skrbi jih le njihovo delo oziroma, da rešijo spis na čim lažji in hitrejši način
- niso pravični[24] in rešitev ni pravična
- sodba ne reši življenjskega problema strank
- govorijo in pišejo nerazumljivo
- niso sočutni do strank
- obnašajo se neživljenjsko
- so vzvišeni in nedostopni.
Kaj pa sodniki mislijo o strankah:
- imajo nerealna pričakovanja
- niso objektivni in samokritični
- želijo uveljaviti svoj »prav«
- ne razumejo zakonov in se jih ne držijo
- ne poslušajo sodnikov
- ne spoštujejo sodne veje oblasti
- preveč so čustveni
- ne razumejo, da smo sodniki pri delu determinirani s procesnimi zakoni in da moramo soditi ob upoštevanju zakonskih prekluzij
- ne vedo, kaj hočejo in silijo v tožbe celo za lastno škodo
- ne razumejo, da imamo preveč zadev in da nimamo samo njihove zadeve.
RAZLOGI ZA SEDANJE STANJE
Prof. Nils Christie je v znamenitem članku: Conflict as property[25] postavil tezo, da smo pravniki oz. družbene elite »ukradi konflikt« ljudem in ga rešujemo tako, kot je za nas najboljše. Vendar opozarja, da na konflikt treba gledati kot na » lastnino z razvojnim potencialom«.
Ko sem prvič brala stavke prof. Nilsa Christieja, se mi je zdelo, da nam pravnikom očita nekaj, kar sploh ni mogoče: tatvina je naklepno kaznivo dejanje; nam pa ustava in zakon zapoveduje, kako naj sodimo. Pa saj so sodišča kulturološko in civilizacisjko gledano najvišja oblika reševanja sporov!
Kodificiranje človekovih pravic je res civilizacijsko gledano prineslo izboljšanje položaja posameznika tako v družbi kot nasproti državi. Po ustavi RS je zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihovih kršitev (4. odstavek 15. člena). Pravica do sodnega varstva je opredeljena v Ustavi RS v 23. členu, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odločanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Gre za privzemanje teksta iz 6. Člena Evropske konvencije o človekovih pravicah[26] kot ga je razlagalo Evropsko sodišče za človekov pravice[27]. Vendar je ta razvoj prinesel tudi zasutost sodišč s tožbami. V Republiki Sloveniji, ki ima le 2.000.000 prebivalcev, je v letu 2008 prispelo na sodišča 783.046 novih zadev[28]. Namen tega prispevka ni analizirati razlogov za tako veliko število tožb v naši državi. Vendar je ogromno število tožb značilno za vse tranzicijske in nove države; a tudi »stare« države niso na to dejstvo imune. Državljani v raziskavah javnega mnenja sicer izkazujejo nizko raven zaupanja v sodstvo, vendar vlagajo tožbe. Zlasti v obdobju, ko mnogi stare vrednote »prevrednotijo« , ko celo nastajajo nove in se vse dogaja v času ekonomske krize, je med ljudmi veliko sporov.
Kako se na vse to lahko odzove pravo? Pravo je ambivalentno. Vsaka izmed tako imenovanih človekovih pravic je negacija pravic, ki jih imajo drugi in povzroča krivice, če jih izvajamo neodvisno drugo od druge. Človekove pravice so izhodišče prava, ki ga država sprejema in se zavezuje, da ga bo varovala, na drugi strani pa vpete v prisilna pravila, ki jih sankcionira ista država[29]. Vendar kulturnost prava pomeni v mnogočem tudi njegovo legitimnost. Brez te je tudi pravo le formalizirana oblast nasilja[30]. To pomeni, da je pravni red v »precepu«: nuditi varstvo vsem strankam in to s številnimi pravnimi sredstvi in nerazumnim rokom ali s procesnimi omejitvami in visokimi taksami skrajšati postopke in omejiti dostop do sodišča. Ker »pravni red« ni imaginaren, ampak sodno oblast izvajajo sodniki, so najmanj ti v precepu. U psihološkem pomenu je ambivalentnost osebe lahko znak, da je v notranjem konfliktu[31] . Ambivalentnost je eno najbolj neprijetnih stanj človekovega psihološkega aparata. Če traja predolgo in gre za temeljne vrednote človeka, lahko pripelje do dekompenzacije ali celo odpovedi psihološkega aparata.
Tudi sodnik je lahko v notranjem konfliktu: slediti naravnemu pravu, ki mi narekuje reševati konflikt ali procesnemu pravu, ki mi narekuje reševanje le pravnega vprašanja. V praksi to doživljam kot sodnica: reševati spor v materialno pravnem pomenu (po vsebini) ali reševati tožbeni zahtevek ob strogih procesnih zahtevah? Procesno pravo je postalo tako strogo, ker je zakonodajalec skušal omejiti čas reševanja sporov na »razumni rok« in stranke (po odvetnikih) prisiliti, da »takoj vse povedo«, kar je lahko relevantno za pravno rešitev spora. Gre tudi za problem velikega števila sodnikov in želje države, da zmanjša stroške strankam in državi. Stranke pa pridejo na sodišče, ker so v življenjski stiski in rabijo rešitev življenjskega problema. Veliko sodnikov meni, da že dosedanji procesni zakon omogoča sodniku, da se strankam približa in jim pojasni, kaj sojenje je in zakaj je njihovo pričakovanje rešitve življenjskega problema, zmotno. Vendar sodniki ugotavljamo, da ko strankam želimo pojasniti, za kaj gre v življenjskem problemu, ki ga vidimo kot ozadje spora, nas nekateri doživijo kot pristranske. Nekatere stranke rabijo sodnika v ego stanju kritičnega roditelja in sodnika v ego stanju odraslega, ne sprejemajo. Gre za dolgoletno privzgojeno kulturo, ki ima psihološko sporočilo, da je sodnik »nad« strankami, oči ima zavezane (je zato nepristranski) in v rokah meč (prisilo), da razsodi po zakonu. Stranke pa so skregani »otroci«, ki pridejo k očetu po odločitev. Ker so stranke dobile veliko pravic, tako tudi pravico do pritožbe in drugih pravnih sredstev, se je število sporov in sodišč večalo[32].
Kaj pa okolje in socialno ozadje sporov? Večina ljudi nas sedaj živi v ekonomskem redu, ki je kapitalizem. Med drugim je za ta ekonomski red značilno, da ljudje prosto tekmujejo. Temelji na zasebni lastnini. Zasebna lastnina omogoča uživanje v stvari le enemu, s tem pa iz uživanja izključuje druge. To ima poenostavljeno povedano za posledico, da zmaga boljši in sposobnejši. Če sistem ni korigiran, pride lahko do napak. Tekmuje se do konca »moči« ali grobo povedano »do iztrebljenja tekmeca«. Človekovi naravi je dana agresivnost[33] in to nas včasih tudi rešuje. Vendar je že Gustav Radbruch v delu Filozofija prava[34] v poglavju o lastnini opozoril, da je za pravno filozofsko fikcijo pogodbe med lastniki bilo skrito sociološko dejstvo, da je bila gospodarska ureditev osnovana na zasebni lastnini dejansko preračunana na določeno družbeno stanje in je delovala, ko so bili sami mali lastniki, ki so bili približno enaki med seboj. Vzajemnost blagovnega tržišča je ustvarila vzajemno priznavanje lastnine.
V zadnjih letih pa je ta koncept »družbene pogodbe« kot jo omenja Radbruch in torej sistem vrednot bil porušen ali vsaj močno omajan: ekonomsko so bili zmagovalci tisti, ki so napihnili »navidezni balon lastnine ali celo papirjev« in iz te pogodbe izključili »luzerje«. Te stranke so se zatekle na sodišče in bile razočarane: pravo še ni sledilo tem dogajanjem in po sistemu, kar ni prepovedano, je dovoljeno, so zmagovalci dobili še pravno zmago. Tako se je zaupanje v pravo, pravno državo in sodstvo še zmanjšalo. Sodniki nismo ekonomisti, vendar ne vidim, da bi se iz večina ekonomij iz krize kaj kmalu izvlekle. Menim, da bo treba sprejeti in ljudem povedati, da bo nekaj let obdobje »suhih krav«. To pomeni, da bo problem delitve dobrin še bolj težak in zaostren. Če pri tem dodamo težave in stroške klimatskih sprememb, je slika še bolj komplicirana. Spori so postali drugačni, ljudje so prizadeti in želijo hitrih in učinkovitih rešitev. Gospodarstvo ne more čakati na nekaj let trajajoče spore, saj bo vmes gospodarska družba že prenehala ali bo šla v stečaj. Kako novim strankam dopovedati, da je sodelovanje bolj učinkovito kot patološko tekmovanje? Kaj ima to zveze z mediacijo in sodniki?
Menim, da nismo pravniki namerno »ukradli« spora strankam in ga rešujemo tako, kot je za nas najbolje[35] ali tako kot mi mislimo, da je stranke najbolje. Menim, da gre civilizacijski nesporazum, ki se v času krize le še poglablja. Pravo in sodniki ne moremo »rešiti« ljudi iz hude ekonomske stiske, kjer mnogi res postanejo žrtve (razočarani otroci) sistema, ki od sodišča (starša) zaman pričakujejo rešitve. Če pa bi lahko rešili spore, pa je sodni sistem prepočasen in ne ustreza več zahtevam po hitrosti. Zlasti to velja za gospodarske spore.
Na sestanku Gemme (Groupement Europeen de magistrats pour la mediation) v Parizu leta 2009, je predsednik Francoskega kasacijskega sodišča, sodnik Guy Canivec, pozdravil sodelujoče na konferenci med drugim tudi z besedami, da nam želi veliko uspeha pri delu, saj »la vie change«[36] . Seveda ni naključje, da nam je to povedal na zboru, ki je potekal v veliki dvorani, ki so jo v času francoske revolucije državljani zažgali. Sodniki mediatorji imamo zgodovinsko priložnost, da v tako komplicirani situaciji skušano ponuditi neke rešitve, ki bodo učinkovite in bolj resnične kot je odmaknjeno sojenje o pravnih vprašanjih, vendar ne v škodo pravni državi in vladavini prava. Sodna oblast bo ostala, a naj bo zadnja možnost. Sodniki bomo s pojasnilno dolžnostjo ponudili ljudem razumevanje prava, sodne veje oblasti in s tem krepili pravno državo. Uvajanje mediacij v šolah pa bo v pri mladih razvijalo vedenje o sporih, reševanju sporov, o pravu in sodišču.
PREDLOGI MOŽNIH REŠITEV
Mediacije in drugi načini ADR naj postanejo del pravnega reda oziroma rednega sodstva[37]. To bi popolnoma dosegli, ko bi v 6. člen Konvencije o človekovih pravicah zapisali to, kar je Evropska Komisija zapisala v Green Paper o mediacijah v civilnih in gospodarskih sporih leta 2002: »Access to justice is not just access to court«[38]. Višje sodišče v Ljubljani je z ustanovitvijo Oddelka za ARS naredilo velik in pionirski korak proti temu standardu. Na oddelku nas je 6 sodnikov, ki med drugim usmerjamo razvoj ASR v pritožbeni stopnji in bomo morali izvajati nadzor nad delom nižjih sodišč.
V procesne predpise bi bilo treba vpeljati ne le pripravljalni narok, poravnalni narok ali informativni narok (18. Člen ZARSS), ampak je pomembno, da bi sodnik[39] , ki bi zadevo preštudiral in poznal, opravil daljši neformalni razgovor s strankami in odvetniki. Tam bi z ustreznimi tehnikami izvedel tudi, kaj je ozadje spora in kaj stranke pričakujejo od sodišča. Nato bi jim kot mora zdravnik opraviti pojasnilno dolžnost, pojasnil, kaj sodišče in sojenje sploh je in kako deluje (rešuje pravni problem…), da pa ne more rešiti njihovega odnosa[40] . Nato bi jim ponudil ARS. Stranke bi tako razumele, kaj jim bo sodnik »delal ali operiral«, koliko bo to stalo in koliko časa bo trajalo. Kot odrasla oseba se bo lahko odločil in s tem prevzel odgovornost za svojo izbiro.
Gre za vračanje k naravnemu pravu »dogovora o načinu rešitve spora«, ki ga sklenejo stranke in država (sodna oblast). Nato šele bi stranke lahko izbrale mediatorja ali drugo obliko ARS ali se odločile za klasično sojenje. Gre torej za sodelovanje in ne tekmovanje med sodno oblastjo in ARS pri načinih reševanja sporov.
Tudi drža sodnikov med sojenjem se bo morala spremeniti: od kritičnega roditelja v odraslega. Vendar ne na škodo pravne države in vladavine prava. Kot mediatorka sem se naučila, da se najbolj obnese tehnika transparentnosti in edukacije strank in odvetnikov. Ko pridemo v mediaciji do zastoja, kar se skoraj vedno zgodi, povem in narišem strankama, kaj se dogaja, v kateri fazi mediacije smo in kakšne tehnike jim lahko ponudim. To jim napišem tudi po elektronski pošti in jih prosim, da mi v roku 3 dni sporočijo, kako vidijo moje predloge o vrsti tehnik[41] , ki jih nameravam ubrati. Včasih jim odkrito povem, da bo treba ubrati tehniko »izbire manjšega zla«, ker vsega očitno ne bodo mogli dobiti. Vendar tudi druga stran ne bo zmagovalec. Mediacije se včasih končajo ne kot zmaga: zmaga (win:win situation) ampak ni poraženca: ni poraženca( not loose: not loose). Stranke morajo prevzeti odgovornost za rezultat in ga tudi prevzamejo, če razumejo, kaj jim mediator »dela«. Tehnike niso triki. Mediacijske tehnike so algoritem, kako strankam pomagati, da iz nezaželjenega stanja pridejo v želeno stanje. Ljudje ne maramo manipulacije, zlasti ne negativne. Vendar tudi pozitivna nam ni prijetna. Zato menim, da je tehnika transparentnosti in edukacije strank boljša.
V primeru, ko stranki ne sprejmeta ARS, bo treba razsoditi. Vendar bosta vedeli, kaj pomeni sojenje in pripravljeni bosta na postopek in izvajanje dokazov. Od tedaj naprej pa stranki morata razumeti, da sta izročili odločitev o rešitvi spora sodniku, ki bo moral odločiti o tožbenem zahtevku v skladu z zakonom in ne bo reševal njunega življenjskega problema. Vsako pravno urejeno razmerje vsebuje dve pooblastili, in sicer pooblastilo zahtevati od pogodbenika izpolnitev obveznosti in zahtevati od državnih organov varstvo svoje pravice[42] .
ZAKLJUČEK
Ali smo torej mediatorji sodniki najboljši ali najslabši mediatorji?
Menim, da je naša prednost, da poznamo prednosti in slabosti mediacije in sojenja in to lahko strankam nazorno pojasnimo. Dobro bi bilo, da vsak sodnik opravi trening za mediatorja, pa čeprav ne bo mediiral. Le tako bo lahko opravil »pojasnilno dolžnost sodnika«. Velik napredek je bil, ko je zakonodajalec vpeljal informativni narok (18. Člen ZARSS). Sodna praksa bo pokazala, kako sodniki razumejo svojo vlogo »odraslega« in upam, da ne bodo strank kaznovali, če se odločijo, da mediacije ne sprejmejo in bi raje klasično sojenje. Na Višjem sodišču v Ljubljani se še noben sodnik ni strank kaznoval, pa vendar po uveljavitvi ZARSS beležimo nekoliko povečano število soglasij. Menim, da je vedenje o ARS med odvetniki in med strankami na taki stopnji, da tudi v naprej ne bo treba izvajati sankcij.
Za zaključek pa citat iz pozdravnega pisma sedaj pokojnega predsednika RS, dr. Janeza Drnovška, ki nam ga je poslal, ko smo 5.9.2006 ustanovili Društvo mediatorjev Slovenije:
»Očitki današnjemu pravosodnemu sistemu so številni: neučinkovitost, togost, odtujenost in strah ter skrb vzbujajoč formalizem, ki se zdi, da ima le malo skupnega z manifestacijo poti k pravu kot pravičnosti, ki naj ji služi. ARS je odličen odgovor. Razumem ga kot sinergijo med idejo pravnega pozitivizma in odprtostjo k posameznikovi neformalni podobi nevzdržnega položaja. Razumem ga kot izziv dolgotrajnosti sodnega postopanja in rešitev odtujenosti formalnega reševanja sporov, nenazadnje ga razumem kot približevanje prava tistemu, ki pravo potrebuje, a ne za ceno smotra pravne države.«
[1] V nadaljevanju ARS.
[2] V RS potekajo mediacije tudi drugje, a to ni predmet tega prispevka. Prvo je uvedlo mediacije Okrožno sodišče v Ljubljani, tedanji predsednik je bil Aleš Zalar.
[3] Uradni list RS, št. 97/2009.
[4] Uradni list RS, št. 56/2008.
[5] Oblikovane so službe za ARS pri nekaterih sodiščih prve stopnje in od 1.6.2010 bodo vsa sodišča morala ponuditi ARS, na pritožbeni stopnji pa od 2012 dalje. Statistike o številu in uspešnosti postopkov so na spletni strani sodišč, kjer se mediacije že izvajajo (npr. www.sodisce.si).
[6] Na pritožbenih sodiščih imamo 6 oddelkov: kazenski, civilni, gospodarski, prekrškovni, izvršilni in ARS.
[7] Vse do leta 2009 so bili na večjih sodiščih prve stopnje veliki sodni zaostanki in je tako je RS izgubila tožbo pred Evropskih sodiščem za človekove pravice zaradi neurejenega sistema spoštovanja pravice strank do sojenja v razumnem roku (Primer Lukenda, št. 23032/02).
[8] Tako je Višje sodišče v Ljubljani od 2009 dalje brez sodnih zaostankov in so vse zadeve rešena v razumnem roku.
[9] Čeprav kot sodnica pri delu z ljudmi nimam tega občutka, saj stranke kažejo veliko zaupanja in spoštovanja do sodnika.
[10] V zadnjem letu so na primer sodniki tožili državo zaradi plač in Ustavno sodišče RS je delno razveljavilo Zakon o sistemu plač javnih funkcionarjev (U-I-159/08) in ugotovljena naskladja niso bila odpravljena .
[11] Pri tem imam v mislih določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so močno omejile čas navajanja dejstev med postopkom in sankcionirajo stranke za napake odvetnikov (na primer zaradi izostanka). Nekatere zadeve so bile že nerazumne in zato je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-164/09, z dne 4.2.2010 na primer razveljavilo določbo 282/2 člena ZPP, ko je smelo sodišče izdati zamudno sodbo tudi v primeru, ko je tožena stranka odgovorila na tožbo, pa se ni udeležila naroka za glavno obravnavo.
[12] Boštjan M. Zupančič, Pravo in psihopatologija oblasti, Ljubljana, Pravna praksa, 21.1.2010, str. 6-8.
[13] Boštjan M. Zupančič, ibidem, str.6.
[14] Spor je sicer tekel pred sodiščem v tujini.
[15] Zoran Milivojević, zapiski predavanj, Ljubljana 2004.
[16] Pri tem imam v mislim številne razprave ob predlogih za pokojninsko reformo.
[17] Po ZPP ima pritožbeno sodišče redko, a vendar možnost in dolžnost opraviti glavno obravnavo v navzočnosti strank. Sicer je naše odločanje na seji senata.
[18] Transakcijska analiza (TA) zajema teorijo osebnosti in teorijo interpersonalna komunikacije in iz nje izpeljano psihoterapevtsko metodo. V TA se na ego gleda kot na strukturo ali sistem, ki je sestavljen iz različnih delov, ki se imenujejo ego stanja. Pojem ego stanja se uporablja v dvojnem pomenu: v strukturalni analizi in v funkcionalni analizi. Nas zanima funkcionalna analiza, ki je pomembna za razumevanje komunikacije. V funkcionalnem pomenu razlikujemo: funkcije odraslega, negujočega roditelja, kritičnega roditelja, adaptiranega otroka in svobodnega otroka (gradivo predavanj Zoran Milivojević, Ljubljana 2004, dovoljenje avtorja).
[19] Zakon o pacientovih pravicah, člen 20, Uradni list RS, št. 20/2008
[20] Glej prispevek S. Šimac za isto konferenco: Je li tradicionalni sustav rješavanju sporovo u krizi.
[21] The Death of the Law (Fiss), Law v/s Life (Buchman), A Game Call Justice (Glascoe), Justice Without Law (Auerbach), The Lost Lawyer (Kronman), Running from the Law: Why Good Lawyers Are Getting Out of the Legal Profession (Arron), End of teh Lawyers (Susskid).
[22] V letih 2000-2006 sem opravila treninge za svetovalca po metodi transakcijske analize.
[23] Zoran Milivojević, Emocije, Novi Sad, 2007, str. 352.
[24] Pri treningu transakcijske analize sem spoznala, da je za ljudi resnica to, kar oni mislijo, da je res. Če gre za odrasle ljudi, ki imajo referenčni okvir skladen z referenčnim okvirjem večine ljudi v širšem območju in istem času, tedaj ti ljudje kažejo adekvatna čustva in reakcije. Sicer se predstava neke osebe o resnici lahko bistveno razlikuje ali je celo nasprotna s predstavo drugega človeka o isti stvari.
[25] The British Journal of Criminology, January 1977 No 1 (1-15).
[26] In the determination of his civil rights and obligations or any criminal charge against him, everyone is entitled to a fair and public hearing within a reasonable time by an independent and impartial tribunal established by law.
[27] Dragica Wedam Lukić, Pravica do sodnega varstva, Temeljne pravice, Ljubljana 1997, Cankarjeva založba, str. 307-308.
[28] Vir: Letno poročilo Vrhovnega sodišča RS 2009, objava www.sodisce.si. Za leto 2009 je zabeležen 25% vpad števila tožb.
[29] Marjan Pavčnik, Namesto uvoda, Temeljne pravice, Ljubljana 1997, Cankarjeva založba, str. 13-17.
[30] Vladimir Simič, Temeljne pravice kot pravno civilizacijska dediščina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 21.
[31] Zoran Milivojević, Emocije, Novi Sad, 2007, Psihopolis, str. 271.
[32] V RS je sedaj možno, da v civilnem sporu z visoko vrednostjo spornega predmeta in ko gre za človekove pravice (npr. lastninsko pravico) zadevo obravnava 5 sodišč: okrožno, višje, vrhovno, ustavno in celo Evropsko sodišče za človekove pravice.
[33] Libidni gon (impulz) predstavlja težnjo po združevanju, agresivni gon pa težnjo po razdruževanju (Peter Praper, Razvojna analitična psihoterapija, Inštitut za klinično psihologijo, Ljubljana 1999, str. 25).i
[34] Filozofija prava, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999, str. 176-177.
[35] Sodnikom očitajo, da podpirajo take rešitve v procesnih zakonih, ki pripeljejo do zavrnitve tožbenega zahtevka.
[36] Življenje se spreminja!
[37] V RS smo pri uvajanju mediacij gotovo med vodilnimi državami v EU. Zunaj EU je gotovo Norveška vodilna država na področju ARS in želim si, da bi dosegli te standarde.
[38] Dostop do rešitve pravične spora ni le dostop do sodišča.
[39] Predlagam, da bi to bi drugi sodnik kot tisti, ki bi odločal, če do ARS ali poravnave ne pride. Le tako bi sodnika, ki odloča, ohranili kot popolnoma nepristranskega. Lahko bi ZPP vpeljal sodnika »diagnostika« in »operaterja«, če ostanemo pri primerjavi z zdravniki.
[40] Na primer med dvema podjetjema željo po sodelovanju v drugih poslih, a jih ovira nerešeni konflikt iz starega posla.
[41] Primer: ugotovili smo interese, a se razlikujejo in delno izključujejo delno prekrivajo. Vsak bi rad vse. Pojasnim jim, da lahko uporabimo tehniko objektivizacije, a da bi prej lahko poskusili s tehniko piramide vrednosti:«Kaj vam je najbolj pomembno in kaj ste pripravljeni dati drugi stranki, da to dobite?«
[42] Ude Lojze, Civilno procesno pravo, UL, Ljubljana 2002, str.66.
The text is part of the author's material, which was presented at the American Bar Association ADR Conference, San Francisco, 2010, workshop title: Judges-Mediators Show the Way How to change the Performance of Legal Profession (Are Judges the Best or the Worst Mediators?).
Judges have a decisive role in the development and setting up of amicable dispute resolution into the legal order and justice – Experiences from Slovenia
1. There are critics of the legal profession who call jurists the “masters of disputes”. Due to the increasing overload of courts, the legislator introduces more and more preclusions into procedural laws. The judge has to decide about a claim and not about a life’s problem, which is why people (especially parties at court) are not satisfied with the situation in justice. But at the same time, they trust the judges and the courts and still perceive court decision as the highest instance of dispute resolution in the society, if you look from a civilisational point of view. This is why the development of mediation depends on the messages that the parties and the whole society get from the judges.
In Slovenia, mediation was first introduced by judges ten years ago. We have started without any specific legal acts, but managed to attract the attention of lawyers, psychologists, engineers and sociologists. But only recently did referral to mediation become an ongoing and organised process; it happened in 2008 with the enforcement of the Mediation in Civil and Commercial Matters Act. It was the first act in the EU with which the Directive on certain aspects of civil and financial matters was implemented. In 2010, it was followed by the Act on Alternative Dispute Resolution in Judicial Matters.
One out of five judges of all instances completed training for mediators. Now, they can easily recognise disputes that are appropriate for mediation and those that are not. New knowledge is also used at their everyday work with parties dealing with strong feelings and at settlements. The judge of the future will be like a doctor: they have to explain the patient how they can be treated, but it is on the patient to take the responsibility.
2. The flagship of mediation in Slovenia is the programme of court-annexed mediation. Today, at least 2,500 cases are solved in mediation annually. We started the pilot programme at the District Court of Ljubljana ten years ago; the mediators were judges who were great enthusiasts and mediated pro bono. Yet not all judges are suitable to be mediators, even though they might be a minority.
I wonder why some judges are against mediation when it has proven to be a successful way of solving cases and court delays. In our country, judges do not have such a social status as, for example, in the United Kingdom, the US, France, etc. Judges still have to fight for our status with our stance and especially our work. Unfortunately, we do not get much help at it from politics, the economic crisis or the media. At least within the judicial system, judges have our positions in the house rules that respect our authority. Now, mediators in court-annexed programmes have even come to be lawyers, notaries and psychologists, who all disturb this inner order.
- Litigation settlement as an assumption for the application of ZARSS
This Act regulates litigation settlements in the framework of alternative dispute resolution proceedings provided to the parties by the courts on the basis of this Act. This means that it is not possible to apply ZARSS when a lawsuit or an appeal is not filed in court. The Act was adopted in order to speed dispute resolution and thereby lighten the court’s burden. In this respect, we can speak of time savings. At the same time, the Act was adopted with the intention to meet parties’ demands in the proceeding. It improved parties’ access to legal protection. In addition, parties can try to solve disputes in a fair way, applying subjective justice, since all parties must agree on the contents of the achieved consensual dispute resolution.
- Scope of the Act
The Act is applied in disputes arising from commercial, labour, family and other civil relationships with regard to claims which may be freely disposed of and settled by the parties, unless otherwise stipulated for individual disputes by a special law. This act does not apply to social disputes. Until a new legal code on family law is adopted in Slovenia, this Act also applies to family disputes. Taking this approach, Slovenia wishes to implement the Recommendation of the Council of Europe regarding mediation in family matters. On the other hand, this Act does not apply to mediation in administrative matters. In Slovenia, mediation in administrative disputes has not yet been standardised.
- Court obligations and entitlements
County, district, regional, labour and high courts, as well as the high labour and social affairs court, enable ADR by accepting and implementing the alternative dispute resolution programme. In addition to mediation, courts can also introduce other forms of ADR. Courts may adopt and implement ADR programme as an activity organised directly in court (court-annexed program) or on the basis of a contract with a suitable provider of ADR (court-connected program). Courts can also co-operate with each other. The District Court of Ljubljana, for example, runs an ADR programme for four other district courts.
- Mediators in mediation programmes
In court-annexed programmes, it is the court that manages the register of mediators. In court-connected programmes, the list of mediators is drawn and compiled by the programme provider. It needs to be said at this point that none of the courts in Slovenia has entered into a contract with an external provider; all have decided for court-annexed programmes. A mediator has to have at least higher education and has to complete mediation training according to the programme determined by the Minister of Justice. The majority of mediators are jurists (judges, lawyers, notaries and jurists in the economy); some are psychologists, sociologists and social workers.
- Programme funding
Funds for programmes are provided within the courts' budgets. Mediations are free of charge in family matters. In civil matters, mediation is free for the first three hours, whereas in commercial matters, parties have to pay for mediation without delay.
- Mediation referral
The courts refer the parties to mediation in each case, unless the judge deems this inappropriate for a particular case. At first degree, with parties’ agreement, the court proceeding is suspended for three months, during which time the parties have the possibility to solve their dispute. This period may be extended with parties’ consent, but only exceptionally. Natural persons as parties are obliged to participate in meetings and hearings within the framework of ADR proceedings in person. Legal persons as parties have to ensure the presence of a person with the power to reach a court or out-of-court settlement. Unfortunately, the Act adopted a resolution that notifications for mediation meetings be served in accordance with the Civil Procedures Act. I consider this provision too strict. However, the legislator stipulated this for the following reason: if a party fails to participate in the informative hearing, the judge may impose the absent party the reimbursement of the other party's expenses that arose from attending this hearing. This does not mean, of course, that the mediator has to notify parties this way. At the Appeal Court of Ljubljana, the mediator arranges a meeting with the parties by phone, and only afterwards notifies them in writing.
Article 19 regulates mandatory referral to mediation. The court may refer the parties to an amicable dispute resolution by an explained decision. If the party submits an objection to this decision, the judge repeals their decision and the mediation proceeding does not take place. However, regardless of the result of the proceeding, the court may, upon request by the other party, order the party that has submitted a clearly unreasonable objection to the mediation referral to reimburse the other party for the expenses that were required for the proceeding and that arose from the clearly unreasonable objection onwards. I consider this article extremely difficult to realise in real life and hope that judges will not make use of it too often. After all, it is an exception to the rule.
- Disputes with the state
In all court disputes where this Act (ZARSS) is applied and where the state is a party, the State Attorney's Office must give consent for mediation when this is appropriate, given the circumstances of the case. If the State Attorney's Office deems that unsuitable, it must submit a reasoned proposal to the Government of the Republic of Slovenia to make a decision.
In this respect, we have very bad experiences; since this Act entered into force on 15 June 2010 to date there have been six cases filed at the Appeal Court of Ljubljana where the state was a party and none of the mediations was successful.
- Mediations at the Appeal Court of Ljubljana
In preliminary provisions, the Act stipulates that mediations at appellate level begin within two years after the enactment. But since the Appeal Court of Ljubljana offers the ADR programme since September 2009, we have continued with practice in accordance with the new act. The statistics are very interesting. Since January 2010, the court has offered mediation in 1227 cases. In 126 cases, the parties accepted mediation; of these cases, 65 are still open. All together, 43 cases were resolved successfully, 17 of these were open at other courts. In 34 cases, the resolution failed. If only successfully resolved cases without associated cases are taken into consideration, the success rate is 42.6%. If we add the associated cases, the success rate is 70.49%, which is outstanding and above all expectations. Again, let me stress that there are no backlogs at our court.
3. But nevertheless, why do most judges believe in mediation?
Firstly, it is about resolving cases and preventing new cases from occurring; we are frustrated when we see unsatisfied parties who have not solved their life's issues with our court decisions. Being a public servant means serving the public. I am sure that all judges find it important to perform this function of serving the people. We are all feeling the crisis of trust in the judicial power, the powerlessness and the anger of parties who wait years for a resolution. This is why I feel that mediation will bring to the judges the following:
- New techniques for working with parties (more about this in our workshop);
- More knowledge on psychology, human behaviour and the psychological aspect of the conflict;
- More settlements;
- Fewer court delays;
- And more work on the prevention of new lawsuits.
4. As a young judge, I was terrified that the parties would perceive me as parshal if I showed them that I understand them. I though that an unparshal judge has a stone face and does not show emotions – just like a statue of Justice with covered eyes and a sword in her hand. Nowadays, at the settelment hearing, I look more like a doctor: first, I listen to the parties, then I diagnose them, and finally I explain to the parties what the law can offer them. There is either mediation, where they can talk freely about their problems and solve them comprehensively, or trial, where the procedural law instructs us on what can be considered as evidence and where decision making about the claim is based solely on legal facts.
5. All these are the reasons why in Slovenia, we began with an extensive training on mediation for judges, especially stressing the mediator's techniques. The evaluation of our training is mostly excellent: judges report of a higher number of settlements, fewer conflicts in the sittings, and especially of their own satisfaction with work.
6. To conclude:
I believe that an essential part of a trial is to understand the parties and their life's issues, and to be compassionate. But it does not mean to be biased. Only in this way can a judge show to the parties what the state can offer: either mediation or trial.
Let me share my hope with you:
I have a dream that the European Court of Human Rights would reach a decision that Article 6 of the European Convention on Human Rights means that access to justice also includes access to mediation.